Po rojstvu prvorojenca, sina Tomaža, sem, ko je imel dve leti, zanosila izvenmaternično. Zaradi tega sem ostala brez enega jajčnika, možnosti za drugega otroka so se zmanjšale in z leti, po mnenju zdravnikov, še zmanjševale.

Končno se mi je nasmehnila sreča

Po 15 letih se mi je nasmehnila sreča in sem končno spet zanosila. Nosečnost je minila brez težav, če ne štejem išiasa in pomanjkanja železa.

Pisal se je 2. februar, ko sem z družino odšla na EKG za merjenje krčenja maternice. Pregled je bil hiter. Rezultat? Še en teden ne bo nič, otrok še noče ven. ''Prav,'' sem si mislila, a sem vedela, da se bo stvar zgodila veliko prej, saj se mi je že dva dneva razširjala medenica, kar sem vedela, da je znak, da je otroku že dolgčas in da nas bo kmalu pozdravil. Zvečer sem, pri opravljanju potrebe, opazila, da krvavim. Malo, nič hudega, kot pri menstruaciji. Noč je minila mirno. Naslednje jutro sem se počutila čudno. Čutila sem, da se je otrok umiril. V križu se mi je pojavila nenavadna, ne bolečina, ne morem opisati … preveč zapleteno. Sin in mož sta opravljala vsakodnevne obveznosti na kmetiji. Sama sem medtem očistila tla, kopalnico, skuhala kosilo, pomila posodo. Nenavaden občutek pa je postajal vse močnejši in močnejši. Obiskala me je tašča. Videla je, da se bo nekaj zgodilo in takoj izustila, da bo otrok hitreje rojen, kot si mislim. Nisem je poslušala. Saj veste, kako je s taščami. Nekatere so dobre, nekatere slabe, nekatere demonske.

Okrog 17. ure se je začelo. Začutila sem krč. Močan in znan krč v trebuhu. Otrok se je zganil. Nič. Bodi pametna, sem si mislila in se usedla na kavč pred televizor. Ravno takrat je bila na sporedu humoristična serija … ne vem, kako se imenuje … aja, Allo allo. Začela sem se smejati. A takoj, ko sem se bolj močno zasmejala, me je stisnil krč, vedno močnejši. Najprej na 15 minut, nato 10, pozneje 5. Takrat sem vedela, da se je res začelo. Bilo je 18.45. Poklicala sem moža. Čas je, kmalu bo. Krči so bili vse močnejši. S težavo sem se preoblekla v bolj `fina oblačila` . Ravno, ko sem spravila hlače nase, pa presenečenje. Pljusk je naredilo … Zavedla sem se, da so hlače mokre. Ko sem jih spravila s sebe, še en pljusk. Hitro sem spravila nase druge hlače in odhitela v avto.

Bil je mrzel večer. Burja je brila, na cestah in drevesih je kraljeval led. Bela pravljica … ni bilo časa. Ker živimo 25 minut stran od najbližje bolnišnice, ki se nahaja v Šempetru pri Gorici, je bila pot dolga, časa pa malo, saj se je otroku mudilo. Kar še ni bilo zadosti, začelo je rahlo deževati, na cestah pa led. Hvala bogu, da je mož kupil terenski avto, drugače … Po kakšnih 30 minutah sva prišla v bolnišnico. Nisem mogla več hoditi, po nogah mi je začela teči kri. ''Ojoj,'' sem si mislila. Cel dan bom čistila te nogavice … misli na kaj drugega ženska. Rojevaš!!!

Otroku se mudi …

Mož me je na vozičku pripeljal v porodnišnico. Hitro so me polegli na posteljo, preoblekli, prebodli jajčne ovoje … pogledali, koliko časa bo še trajalo. ''Še najmanj uro in pol,'' je menila babica. Moža je poslala ne sprehod, češ da bo pravočasno prišel nazaj. Saj tako ali tako ne bi bil prisoten pri porodu. Zanimivo, kmet, pa se boji malo krvi … ne bom komentirala. Ostala sem sama. Čez 10 minut je spet prišla babica. Pogledala je, koliko sem odprta. ''Gospa,'' se je zaslišalo, ''gremo, otroku se mudi.'' ''Prav,'' sem si mislila, vesela in prestrašena hkrati. Poroda se nisem in sem bala – čudno, mar ne?! Pri prvem sem bila rezana, ker je bil otrok prevelik, a tega, da bi me rezali, me ni bilo strah. Po 15 letih znova v porodni sobi, znova na porodnem stolu.

Zlato sonce

''Gospa, ko boste pripravljeni, začnite.'' Bila sem pripravljena. Babica je bila zelo prijazna, za razliko od babice pred 15 leti, ki se je drla name. Dihala je z mano, kar mi je zelo pomagalo. Pritisnila sem 1-krat, 2-krat, 3-krat, 4-krat, petič pa olajšanje in jok. ''Fantek je!'' je veselo vzkliknila babica. Nato jok, tisti nepopisni jok, lepši od katerega koli. ''Kako mu bo ime?'' me je vprašala. ''Primož.'' Tako se je odločil njegov brat. Mož in sin sta bila dogovorjena, da sin izbere ime za fantka, mož pa za punčko. Odločeno. Otroka so stehtali, izmerili in ga zavili kot majhno štručko. Takrat sem ga prvič zares videla. Zlato sonce. Majceno dete.

Takrat je prišel mož, ki je nemudoma poklical sina in mu povedal, da je dobil brata. Morali bi videti, kaj je bilo potem. Ves račun na telefonu je z 20 evrov spravil na 0,33 evra. Poklical je vse sorodnike.

Takrat sem bila po dolgem času znova srečna in brez skrbi. S Primožem sva bila v bolnišnici še štiri dni. Obiskov nisva imela, saj je bil čas gripe in posledično so bili obiski prepovedani. Je bilo pa toliko lepše, ko sva odšla domov, ko je bila vsa družina znova skupaj.

Primož je zdaj zdrav tri in pol leta star fant, je zelo inteligenten, govori kot ''strgan dohtar'' po domače. Vse si zapomni.

Oba poroda sta bila čarobna, ampak še zdaj se čudim, kaj za vraga se nekatere ženske derejo pri porodu; res boli, a dreti se ni treba.

Preberite še zgodbo o malem borcu v mariborski porodnišnici.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na