Preden je Marissa Heckel drugič rodila, je vedela, da želi povsem drugačno porodno izkušnjo od prve. Odločila se je, da bo rodila doma brez zdravnika, doule ali porodne babice. Zaupala je svojemu telesu, otročku in partnerju.

Njen sin je prijokal na svet 14 dni po predvidenem datumu poroda. Tudi zaradi tega ni hodila na preglede k zdravniku, zaupala je svojemu instinktu. Pri porodu so bili prisotni njen mož, hčerka in pes. ''Ko sem rojevala svojo hčerko v porodnišnici, sem bila prisiljena v pregled, katerega si nisem želela. Nisem lulala ure in ure in bila sem prisiljena na kateter, da bi se mehur spraznil. Zelo boleče je bilo imeti kateter med popadki, sklanjanje je bilo še težje. Med bivanjem v porodnišnici je bila zlorabljena zaradi izbire, da se ne cepi,'' je povedala za CafeMom.   

Med prvim porodom je povedala, da ne želi zdravil proti bolečinam, zaradi tega pa je niso spoštovali. ''Med porodom sem čutila, da me želi medicinska sestra 'zlomiti'. Ves čas me je spraševala, če želim nekaj proti bolečinam in epiduralno, kar sem ves čas zavračala. Nimam nič proti porodnišnicam, ampak one niso zame. Porodnišnice so za večino dobra izbira, ampak nenehno preverjanje materničnega vratu je nepotrebno in tega si jaz ne želim.''

Med drugim porodom ni ležala, prav tako ni vzela nikakršnih protibolečinskih tablet. Rodila je doma, zato ker je želela pokazati vsem, da je bog ustvaril telesa za rojevanje in da porodnišnice niso norma. Njen porod je trajal 36 ur, tako kot prvič, sproščala se je s toplo prho, kopeljo, hojo. Mož ji je ves čas stal ob strani in ni ji povzročal dodatnega stresa. Med porodom je poskušala ležati, toda nato je odšla na stranišče in potiskala. Moža je bilo strah, da bo otrokova glava končala v straniščni školjki. Ko so otrokova ramena prihajala ven, se je odločila stati. Mož je bil popolnoma šokiran, a je vse fotografiral.

''Nikoli se nisem počutila močnejša in to je moj največji dosežek v življenju. Naša telesa so resnično neverjetna.'' Rodila je zdravega dečka, čez 20 minut pa je porodila še posteljico.  Mnogi težko verjamejo, da je zgodba sploh resnična, toda Marissa zatrjuje, da ni bila v nevarnosti. Če bi šlo kaj narobe, so imeli rezervni načrt, da pokličejo reševalce.

Uživala je v poporodnem obdobju, ni imela nikakršnih poškodb in eno uro kasneje je lahko že hodila po stopnicah. Vse to pa je bilo drugače po prvem porodu: takrat je bila šivana, krvavela je in ni mogla stati. S svojo zgodbo je želela sporočiti, da ženske same morajo odločati, kaj želijo, da se dogaja z njihovim telesom.