Nosečnost je potekala brez težav, z izjemo nosečniške sladkorne. Zaradi nje naj bi rodila večjega in močnejšega otročka, a se nisem preveč obremenjevala. Vsakega pregleda sem se vedno bolj veselila, saj sem takrat videla mojega škratka.
Proti koncu nosečnosti pa so se začele težave. Ves čas sem imela bakterije v urinu, vedno sem mogla vnovič dati vodo ... Nato je sledil šok. Padla mi je odpornost, moja nožnica je bila v katastrofalnem stanju. Po zunanjem delu so se mi naredile pikice, ki so grozno srbele.
Preberite še: To je eno najpogostejših obolenj v nosečnosti
Ginekolog je posumil na genitalni herpes. "Kaj to pomeni?" sem vprašala. "Carski rez," je odgovoril. "Prosim? Carski rez? Zakaj? Jaz si nadvse želim naravno roditi! Prosim, nočem potrditve herpesa ..." mi je rojilo po glavi.
"Gospa, pojdite v porodnišnico, kjer boste rodili. Naj vas oni pregledajo, vzamejo bris in potrdijo ali pa ne," je nadaljeval. "V moji glavi so odmevala vprašanja 'Zakaj jaz, zakaj moram imeti carski rez, zakaj imam herpes, od kje, kdaj'."
Bila sem v 38. tednu nosečnosti. S fantom sva šla v porodnišnico, kjer so me pregledali. Ginekologinja sprva ni znala vzeti brisa za herpes, saj je to redek pojav v nosečnosti. Klicala je in se posvetovala, kako naj ga vzame.
Ko sem ležala na ginekološkem stolu, so mi po licih tekle solze. Opozorili so me, da ne smem roditi naravno, če imam herpes, saj ima lahko otrok hude posledice ... Če že slučajno ni okužen. Molila sem, da je z njim vse v redu.
Medtem ko mi je ginekologinja na grobo praskala po bolečih pikicah, sem se zvijala od bolečin in jokala. Končno ji je uspelo.
Nato so me sprejeli na ginekološki oddelek. V sobi sem bila sama. Spraševala sem se, zakaj, sem kužna?
Sprejeli so me v sredo, 14. novembra 2018, rezultate brisa smo čakali do ponedeljka, 19. novembra 2018. Najhujših pet dni. Vmes sem še vedno upala, da bo izvid negativen in da bom lahko rodila po naravni poti.
V ponedeljek zvečer mi je zdravnica prinesla izvide. Gledala je in gledala. Bila je tiho. V nekem trenutku pa je pokimala. Fant me je takoj objel, zajokala sem. Zdravnica me je potolažila in določila datum carskega reza – 23. november 2018.
Dva dni sem potrebovala, da sem vse v resnici dojela. Po eni strani me je bilo strah, po drugi sem se veselila. V noči pred predvidenih datumom poroda nisem veliko spala, stalno sem se zbujala.
Ob 6. uri je prišla pome medicinska sestra, da sem še zadnjič opravila pregled CTG. Zatem sem se oprhala in vmes je prišel fant. Skupaj sva v sobi čakala do 7. ure, tolažil in spodbujal me je. Točila sem solze sreče in strahu hkrati.
Prišel je anesteziolog in po pogovoru z njim sem se odločila za splošno anestezijo, saj me je noro strah igel, pikanja.
Poslovila sem se od fanta in odpeljali so me v operacijsko sobo. Okoli mene so bili vajenci, anesteziolog, zdravniki, medicinske sestre. Bili so tiho. Ležala sem in še vedno jokala.
Kmalu sem zaspala ...
Ob 8.45 so me zbudili. Na vprašanje, ali zelo boli, sem odgovorila pritrdilno. Dali so mi zdravilo proti bolečinam. Nato mi je medicinska sestra povedala: "Liam, težek 3990 gramov in velik 52 centimetrov. Čestitam. Ati ga je že videl, pocartal."
Po licih so mi pritekle solze sreče. Vse slabo je bilo pozabljeno. Peljali so me na intenzivni oddelek, kjer je bil z mano zdaj ne več fant, ampak partner in očka. Pokazal mi je sliko najinega zaklada.
Kako je bil čudovit, nebogljen. Moj zlati fantek!
Kmalu zatem so ga pripeljali k meni za nekaj minut. Prvič sem ga podojila.
Ob 12. uri so očka poslali ven, da se naspim. Po treh urah spanca smo bili vsi trije skupaj do večera.
V sredo, 28. novembra 2018, na predvideni datum poroda sva z Liamom zapustila porodnišnico.
Liam je zdrav, vesel, velik in močan.
