Zgodba bralke Sandre:

Poznala sva se komaj pol leta, ko sem na domačem testu zagledala plusek. Ko sem mu povedala, so ga preplavila mešana čustva. Tako kot mene.

Sploh še nisva živela skupaj. Imela sva se rada, a nisva še načrtovala družine. Presenetilo naju je.

Odločila sva se obdržati otroka. Vselil se je v moje stanovanje in začela sva skupno pot kot zunajzakonska partnerja.

Teden dni po predvidenem datumu poroda sva doma gledala televizijo. Vstala sem, da bi popila kozarec soka. Takrat pa se je zgodilo – odtekla mi je voda!

Preberite še: Bila je v kinu, ko se je začelo

Takoj sva se odpravila v porodnišnico v Slovenj Gradec. Med vožnjo sva bila dobre volje – smejala sva se, ker sva še vedno izbirala imena. Vedela sva, da pričakujeva sina. On je navijal za Jošta, jaz za Žana.

Po prihodu v porodnišnico so me pregledali. Ugotovili so, da se še nič ne dogaja, da nisem še nič odprta, da nimam še rednih in pogostih popadkov. Sprejeli so me na ginekološki oddelek, njega pa so poslali domov.

Na oddelku sem preživela noč. Zjutraj so me znova pogledali in ugotovili, da sem odprta tri centimetre, a nimam še popadkov. Dali so mi umetne popadke, da bi vse skupaj pospešili.

Čez uro so me spet pregledali. Odprta sem bila štiri centimetre, dovolj, da so me sprejeli v porodno sobo. Počasi so se začeli popadki, vse močnejši so bili. Prosila sem za protibolečinska sredstva.

Poklicala sem ga, da se je začelo, naj pride. Hitro je prišel, verjetno je doma čakal moj klic oblečen in obut. Čas je počasi tekel, pa saj je tudi preteklo kar nekaj ur, preden sem rodila. Porod je sicer potekal normalno, a počasi. Od sprejema do rojstva je minilo kar 11 ur!

Na koncu sem bila izmučena, a srečna. Najin sin je bil čudovit. Velik – 3540 gramov in 52 centimetrov, ampak tako zelo lep. In zdrav, kar je najbolj pomembno.

Oba so preplavila čustva, jokala sva od sreče. Bil je najin prvorojenec – Žan. Po njegovem rojstvu sva se poročila in pozneje dobila še hčerko. A to je že druga zgodba ...