Vse so mi govorile, da bom videla, kako čarobno je biti 'srečka nosečka'. Sprva niti ne veš, kaj se dogaja, nobenih sprememb, pač malo napihnjenosti in to je bilo to. Hja, seveda do prvih slabosti, ki so trajale približno tri mesece.Vmes sem namesto, da bi pridobivala kilograme, shujšala, ker enostavno nisem mogla zadržati ničesar v sebi. Sama sebi sem govorila: ''Ali je meni tega treba?!'' Ni bilo prijetno, ampak ko je minilo, je bilo vse v redu. Seveda sem zaradi let šla skozi vse preiskave, ker nikoli ne veš, kaj gre lahko narobe.
Nosečnost sem preživela skozi smeh, saj je moj Mihec ena tako pozitivna oseba, da sem se od smeha tudi večkrat polulala. In prav zaradi njega je bila nosečnost lepa, prijetna, ljubeča. Aktivna sem bila ves čas, saj imava dva huskyja, ki kipita od energije, in prav vesela sem bila, da nisem bila ena od tistih ubožic, ki morajo nosečnost preživeti v bolnišnici ali v strogem mirovanju.
Čakal me je carski rez ...
Ko sem izvedela, da moja 'pupa' sedi na ritki in da se ni obrnila, sem vedela, da me čaka carski rez. Seveda mi je odleglo, ker resnično ne vem, kako bi rodila naravno, priznam, strah bi me bilo kot prestrašenega 'cucka'. Seveda sem imela določen datum, a je moja 'pupika' pohitela in mi je voda odtekla v soboto zjutraj ob dveh. Takoj sva startala, Mihec je vozil kot formula ena čez dve rdeči in 'gasa' do Maribora.
Najprej je sledil pregled, nato so me dali v predoperacijsko sobo, kjer sem čakala na poseg. Vso osebje je bilo prijazno, vse so mi razložili, kako bo potekalo in to je bilo to. Odločila sem se, da bom budna , da sem takoj lahko videla mojo 'pupiko'.
In po dobri uri je bilo vsega konec. Morem pohvaliti vse osebje v UKC Maribor, ker so bili resnično vsi profesionalni, nobene slabe volje, predvsem pa medicinske sestre na intenzivni, kapo dol.
