Mnoge ženske povedo, da je bilo za njih nosečniško obdobje pravi vrtiljak čustev, med rojevanjem in potem, ko stisnejo v naročje drobno bitje, ki so ga nosile devet mesecev pod srcem, pa ta pospeši z neverjetno hitrostjo. Nekatere porodnice začnejo neutolažljivo jokati, druge se pod vplivom vseh protibolečinskih sredstev smejijo na ves glas, tretje so prestrašene in jih preplavijo misli, ali bodo kos novi vlogi, materinski.

V naših porodnišnicah na dan prijokajo številni dečki in deklice in prav pri vsakem se piše drugačna zgodba. Nekatere nosečnice morajo vseh devet mesecev strogo počivati, tako da je odhod v porodno sobo za njih pravo olajšanje. Druge med nosečnostjo prekipevajo od energije, popadke predihavajo doma, kličejo partnerja, naj pohiti domov, in se potem počasi odpravijo v porodnišnico, kjer nato po urah in urah spoznajo novega družinskega člana. Nekatere se lahko pohvalijo, da se je vse odvijalo ekspresno hitro in so skoraj rodile na vratih porodnišnice. Prav vsem pa je skupno to, da na koncu dobijo največji zaklad na svetu. Postanejo mame deklici ali dečku, ki ga potem z ljubečo roko pospremijo na pot življenja.

Delite svojo porodno zgodbo z nami

Številne Slovenke so že delile z nami svoje porodne zgodbe, v katerih buhti od čustev. Ko jih boste prebirali, boste jokali, trepetali, se smejali, navijali ... Predstavljali si boste, da ste z njimi v porodni sobi in da komaj čakate, da zaslišite dojenčkov jok, tisti hip najlepšo glasbo za novopečene starše.

Lahko jo zapišete kot celoten članek, lahko samo po črticah nanizate dejstva, lahko pripnete še fotografije .... Strnite svoje misli in jih prelijte v besede, povedi, ki jih bodo lahko prebrali vsi. Vaša porodna zgodba ne bo samo zanimivo branje za številne, temveč tudi koristna informacija za bodoče nosečnice, ki jih porod še čaka.

Odlomki porodnih zgodb

V nadaljevanju vam v branje ponujamo le nekaj odlomkov iz porodnih zgodb, ki smo jih do zdaj objavili.

Vseh podrobnosti poroda se ne spomnim dobro. V bistvu gre za nekakšen preplet bolečine zaradi popadkov in veselega pričakovanja. Narava in babice skupaj z zdravnikom pa tako ali tako poskrbijo, da vse poteka tako, kot mora. Porod po navadi traja kar nekaj časa. Preden si dovolj odprt in se popadki zares začnejo, lahko mine tudi par ur. Tako sva se vmes s partnerjem malo sprehajala, hodila na stranišče, nekaj popila, se seveda fotografirala, šalila, dihala med popadki in se skupaj veselila prihoda najine male dojenčice. Celotno zgodbo si preberite TUKAJ.

Bor je prvič zajokal štiri minute čez polnoč. On je v solzah sreče ponavljal: "Mojca, kako je luškan, kako je luškan. Bravo, Mojca, poglej, kako je luškan." Po hitrem pregledu so mi ga dali na prsi. Takoj. Bil je najin, bil je najlepši. Čas se je ustavil samo za nas tri. Celotno zgodbo si preberite TUKAJ.

Preostale vse resnične zgodbe, ki jih piše življenje, si lahko preberete TUKAJ. 

P. S.: Dobrodošle so tudi porodne zgodbe skozi oči očkov.