... in sicer sem tisto ponedeljkovo dopoldne oz. jutro, ko sta hčerka in mož odšla v vrtec/službo, odšla nazaj v posteljo počivat. To sem storila v zadnjih dneh/tednih kar nekajkrat, saj sem bila že po zajtrku čisto izčrpana; ponavadi sem šla v posteljo in pregledala malo Facebook ali pa odigrala kakšno igrico na telefonu. Tako je bilo tudi tistega jutra, šla sem namreč nazaj v posteljo, odigrala igrico, mogoče še malo 'presurfala' net in zaspala. Zbudila sem se malo pred 10.00, se dogovorila z možem, da greva pred malico še v trgovino po škornje in hlačne nogavice za hčerko, potem na malico in na CTG oz. h ginekologinji (ob 12.00).
Dan sem začela z nakupi in malico
No, tako sem se oblekla ter sva šla. Najprej sva se ustavila v trgovini, kjer sva si ogledala škornje in se odločila za takšne z bele z lučkami LED. Nabrala sva še nekaj nujnih zadev (od kruha, wc papirja, lubenice in mogoče še kaj) in se odpravila na blagajno. Na blagajni pa me je začelo ščipati v križu in boleti v spodnjem delu trebuha (pod popkom). Nekaj sem čutila že, ko sva se sprehajala po trgovini, samo tega nisem ravno pripisala popadkom, saj me je zadnje dneve vse bolelo in motilo in sem ves čas nekaj tarnala ... No, ko sva tako stala na blagajni in čakala na vrsto, sem rekla možu, da ga počakam v avtu, da mi ni prijetno stati. Seveda se je strinjal in tako sem ga počakala v avtu, bolečina pa je prihajala in odhajala, sicer še vedno v zmerni količini oz. da sem jo lahko tolerirala. V bistvu, ko sem sedela v avtu in čakala na moža, sem razmišljala, da me boli pas od kavbojk (tisti del, kjer se začne elastičen raztegljiv trak) in mislila sem, da imam že tako velik trebuh, da se mi to zažira notri in me mogoče boli zaradi tega. Ko je prišel, sva se odpravila še v eno trgovino po hlačne nogavice za hčerko. Jaz sem ostala v avtu, ker se mi ni ljubilo hoditi po trgovini. Ko je prišel (kupil je dva para, edina dva, ki sta bila v velikosti 104, ter nekaj čokoladic, pa kavo in mogoče še kako malenkost), se je usedel v avto in me vprašal, kam greva, ali greva jest, ali greva kar na pregled, če bom zdržala in podobno. Sem rekla, da najbolje, da greva jest, ker če je to to, bova 'crknila', ker sva bila oba že zelo lačna, tako da sva šla na malico.
Oba sva naročila svinjski kotlet s krompirjem (sicer nama to ni ravno dišalo, bilo pa je najboljše v ponudbi). Minute so se vlekle, malice pa ni bilo od nikoder, mogoče se nama je vse samo vleklo in je bila postrežba čisto v redu in pravočasna tako kot vedno, samo delovalo nama je presneto dolgo, saj sva oba v sebi že čutila, da se je začelo, čeprav si naglas nisva upala priznati. Ko sva prispela v gostilno, sem šla najprej na stranišče, ker me je mudilo na veliko potrebo, ampak me v resnici ni. Ko sva jedla, sva se pogovarjala in pač sklenila, da je verjetno to res začetek, da bova danes najverjetneje že pestovala najinega sončka in da bo vse za nami. Obenem sva skovala še plan, kako s hčerko, pa kaj naj postreže prijateljem, sorodnikom, če rodim slučajno danes (ali pa v naslednjih dneh), koga naj povabi in podobno. Oba sva pojedla za preživetje, pod adrenalinom se hitro nasitiš. Tako da sva se odpravila v zdravstveni dom na pregled oz. CTG.
Končno na pregled
Tam sem sestri Poloni rekla, da se nekaj že dogaja, da mislim, da bom šla danes rodit in ona mi je odgovorila, da bomo videli ... Ko sem ležala tam na mizi in je po nekaj minutah prišla zopet mimo sestra in je videla, da se otroček ni nič premaknil, sem se morala premakniti jaz, da bi videla, ali se bo dete zbudilo. Nakar se je res in potem je bilo v redu, se pa je na CTG-ju videlo valovanje, vendar je izvide pogledala zdravnica in je dejala sestri, naj me kar naroči za petek, ko bom v 40. tednu, da ne kaže ravno na prave popadke. Meni je bilo to sila čudno, ker je bolečina postajala vse močnejša in ko sem zunaj pred ambulanto čakala, da mi sestra prinese materinsko knjižico, se je mož pogovarjal z neko znanko ... Ko sem stala z njima in se pogovarjala o njenih in svojih izkušnjah glede poroda, me je vse bolj in bolj grabilo in vse bolj sem bila prepričana, da so to pravi popadki. Nato pa je sledil hladen tuš, ko mi je sestra rekla, da se vidimo v petek! V sebi sem si mislila: ''Te bolečine do petka?! Groza!!!''
Ko sva odhajala proti avtu, sem prav rekla možu, kaj ko bi kar šla v porodnišnico (in to sploh ne bi bila slaba ideja!!!). Vseeno sva odšla domov, če se kaj razvije, bova že šla nazaj. Pot do doma je bila precej mučna, ni mi bilo udobno sedeti sploh, zato sem si naslon kar dosti spustila in je bilo malenkost bolje. Doma sem se slekla in šla naravnost v posteljo, bolečine so bile vse hujše, daljše in pogostejše. Mož mi je hitro namestil aplikacijo za merjenje popadkov in sem si začela meriti, mož pa je šel delat. Sem pač rekla, da nima smisla, da je ob meni, če bo panika, ga pokličem. (Pisarno ima v pritličju hiše.)
Močni popadki
Vmes sem morala na veliko potrebo in komaj sem prišla do postelje. Popadki so se vrstili na dve minuti in pol in bili dolgi po približno 90 sekund. Po pol ure sem poklicala moža, naj pride gor in bila že skoraj na robu joka in obupa, ker me je zelo bolelo, vse je kazalo na porod in nujnost odhoda v porodnišnico, v glavi pa so mi odzvanjale sestrine besede (oz. od zdravnice), da to verjetno še ni to, da se vidimo v petek!!! Halo, kako, ko so pa že zdaj takšne bolečine in vsi ti svetujejo, da moraš v porodnišnico, ko so popadki na 5, 4, 3, 2 minute. Vmes je 'pricapljala' gor še mama in spraševala, kako sem. Odgovorila sem ji, da nisem dobro, da se verjetno začenja in potem me je še njena zaskrbljenost malo spravljala ob živce. Skratka, mama je dejala, da ji je čudno, da so oni ostajali v porodnišnici že, ko si imel popadke na pet minut (saj to je bilo logično, včasih ni bilo toliko avtov, prevozi so bili redki in nujno je bilo treba iti prej od doma).
Skratka, rekla sem, da grem zdaj v porodnišnico in ne grem domov, dokler ne rodim. Mož mi je pomagal obleči trenirko in čisto majico, ker sem bila vsa prepotena. Nato sem se komaj odpravila po stopnicah, do dol sem imela dva popadka, groza ... Skobacala sem se v avto in sva šla. Pot se mi je zdela neznansko dolga, polno šolarjev po cesti, stala sva na semaforjih, pri železniški postaji je stal tudi policaj in ustavljal promet, nas je spustil. Na spodnjem križišču pod mostom je ravno, ko sva se peljala skozi križišče za nama nekdo močno zacvilil s kolesi. Sem samo rekla možu: ''Samo to ne, prosim! Daj pazi, res!!! Pojdi počasi, samo da pridemo varno!'' Odgovoril je, da je zelo previden.
Toooo, porodnišnica!
Ko sva prišla do vhoda v porodnišnico, mi je pomagal iz avta, vzela sem torbico in odšla sva proti sprejemni, vmes sem imela popadke. Hitela sem čez tisto vežo, kjer je bilo ogromno ljudi in jih nisem želela gledati v obraz, samo da čim prej pridem do nekega stola ali česar koli drugega. Ko sem prišla do sprejemne pisarne, tam ni bilo nikogar, zato sem se usedla na stol. Mimo je prišla ena sestra in vprašala, če se že kaj dogaja. Jaz sem ji odgovorila, da se, in je rekla, da naj kar stopim k njej v sprejemno ambulato, da takoj narediva CTG. Ko sem se želela usesti na mizo, me je zopet zvil popadek in sem rekla sestri, da moram na stranišče. Zdravnici, ki sta bili tam, sta to slišali in sta rekli, naj grem kar na mizo na pregled. Ko sem se želela sleči, me je spet zagrabil popadek. Jaz pa sem vztrajala, da moram na stranišče. Takrat so pa kar vsi nekako na hitro, da moram v porodno sobo. Ena sestra je šla po voziček in takoj so me odpeljali gor.
Nato pa je prišel tudi mož, ki je do takrat parkiral avto in me ravno iskal po hodnikih. Skupaj smo šli do porodne sobe, kjer je sestra pri babicah preverila, če grem lahko na stranišče za obiskovalce ali pa tja, kamor pripravljajo ženske za porod. Ker je bila porodna soba prosta, me je porodna babica (ki je bila tudi pri hčerki) povabila notri. Rekla je, naj se takoj slečem in uležem na bok na mizo. Uspela sem sleči le spodnje hlačke in eno hlačnico, ko sem že ležala na mizi na boku, z eno dvignjeno nogo, in babica je preverjala, koliko sem odprta.
Dejala je, da nisem. Slekla sem še drugo hlačnico in se ulegla na mizo – posteljo, s katero so me odpeljale v porodno sobo, kjer sem se presedla na porodno mizo in babica mi je pomagala, da sem slekla še majico in nedrček, nogavice ter oblekla haljo. Medtem ko je ona pripravljala še pribor ali kaj jaz vem kaj, mi je rekla, naj se uležem, mene pa je že imelo, da bi pritiskala. Na hitro mi je še namestila trak za merjenje srčnega utripa in utrip je bil v redu. Ko sem tarnala, da moram na stranišče, mi je babica dejala: "Če vas sili pritiskat, pritiskajte, jaz si moram samo še rokavice natakniti." Ko se je babica pripravljala, je druga babica šla po moža, ki se je komaj utegnil umiti in preobleči v njihovo haljo, ko sta z babico 'prišibala' nazaj. Nekako hkrati sta prišli še zdravnici iz sprejemne in že sem pritiskala.
Rojevanje ...
Najprej sem se le dvignila in z odprtimi očmi pritiskala (čisto pod evforijo, da bom že kar rodila, ko sploh nisem bila mentalno pripravljena na to, ko sem se v glavi ukvarjala s tem, kako bom z bolečinami zdržala do petka, čeprav mi je bilo že doma kristalno jasno, da so popadki pravi in da bo treba roditi, nisem pa si mislila, da bo to tako kmalu). Babica mi je dejala, naj se primem za kolena, nakar mi je šinilo v glavo, da moram imeti oči zaprte. Mož me je držal za glavo, jaz sem se prijela za noge in sem ob popadku pritiskala, dala sem vse od sebe in zdelo se mi je, da ne bo šlo to nikakor ven, da je pa to čisto prehudo. Aha, babica je predrla mehur, preden sem začela pritiskati. Po prvem popadku, ko sem potiskala, je rekla babica, da je glavica že skoraj zunaj, globoko sem vdihnila in spet močno pritisnila, da se porodi glavica. In sem pritiskala, pritiskala in si mislila, da to ne bo šlo ... Peklo me je na obeh straneh nožnice pri presredku, nakar se je glavica porodila ...
Kakšno olajšanje, ampak bili smo šele na pol poti. Babica mi je dejala, naj ob naslednjem popadku globoko vdihnem in spet močno pritisnem, druga babica mi je prijela levo nogo in jo stegnila ter držala (sicer niti ne vem v kakšnem točno položaju), jaz sem se držala za desno pokrčeno in začela pritiskati. Na pol poti bi skoraj omagala oz. nehala pritiskati, nakar so me vsi spodbujali: ''Dajmo, dajmo vzdrži, globoko vdihni in spet potisni, da se rodi dojenček, pomagaj mu ...'' In res sem pritisnila, dala res vse od sebe, pritisnila, kakor se da močno in še močneje, in rodil se je otroček ...
Sledilo je takojšnje olajšanje, tako bolečina kot pekoče, raztegnjeno stanje, vse je enostavno izginilo. Olajšanje. Nisem mogla verjeti, da sem rodila tako hitro. Noro, še preden sem uspela sploh razmišljati o porodu, kako bo videti, kako moram dihati, kaj vse je potrebno prinesti v porodno sobo in podobno, se je sin že rodil in me rešil vseh mojih notranjih vprašanj in nemirov. Juhej!!! Pogledala sem med noge in zagledala otročka, ki sicer ni nič jokal. Vprašala sem, ali je fantek, in so mi potrdili. Čez minuto sem spet vprašala, če je fantek, in spet so mi potrdili (vem, da sem slišala, da so že prvič rekli, ampak kot da bi imela blokado v glavi in nisem mogla dojeti, misli so mi uhajale na vse možne konce).
Porodna babica me je vprašala, ko sem tako gledala med noge, če mi ga da na trebuh. Rekla sem ji, da naj, zato sva ga skupaj z babico položili na moj prazen trebuh, ki je deloval kot vodna postelja. Občutek je bil prijeten, otroček je bil topel in moker oz. vlažen. Bil je prijeten občutek na rokah in trebuhu. Ni bil dolgo tako, nato ga je vzela in dala pod lučko. Pri hčerki nisem imela te izkušnje in sem vesela, da sem jo tokrat imela.
Aha, pred tem je še mož prerezal popkovino, nato pa so sina dali v ogrevano posteljico. Medtem je ena zdravnica pokazala drugi, kako masirati trebuh, da se porodi posteljica in potem sta mi dejali, naj malo pritisnem in res se je porodila še posteljica. Pregledali sta jo, tudi jaz sem pogledala proti njej – videla sem ovoj in posteljico. Ampak potem sem raje pogledala proti svojemu ravnokar rojenemu sinku.
Ves čas poroda (ko sem pritiskala) pa sem imela celo čas razmišljati? Pozabila sem! Rodila sem ob 14.22, sprejem v porodnišnico pa je bil ob 14.10. Vse skupaj se je zgodilo v v 12 minutah.
Ko se je nekoliko ogrel, ga je obrisala in mi ga položila k prsim, da sva se dojila ... In tako se je najina pravljica začela.
