Drugič noseča

Ko sem bila noseča drugič, je vse potekalo precej hitreje oz. nisem imela časa, da bi prebirala, kaj se trenutno razvija. Vedela sem, v katerem tednu sem, pa še to sem morala računati. So mi pa že v tretjem mesecu potrdili, da bo fantek, tako da tudi tokrat ni bilo dvomov.

Popadke sem začutila že v soboto, vendar so se do večera umirili, in sem imela občutek, da je lažni alarm. So se pa spet začeli v nedeljo zvečer. Tudi takrat je bil mož v pisarni, sama pa sem zaspala s starejšim sinom, še precej jezna sem bila na moža, ker je obljubil, da bo prej končal delo. Popadki se mi niso zdeli preveč hudi in sem si mislila, da bom že zdržala, očitno porod ne bo tako težak.

Preveč boli ...

Okoli enih pa so se začeli tisti pravi popadki, ki sem jih ''prikladno'' pozabila. Poklicala sem moža in potem še brata (moji in moževi starši ne živijo v Ljubljani), da pride pazit nečaka, medtem ko naju ne bo. Okoli treh sva bila v porodnišnici, po ustaljenem postopku: EKG, klistir, ob petih sem bila v porodni sobi. Odprta sem bila osem centimetrov.

Spomnim se, da je prišel zdravnik in me spraševal, kdaj mi je odtekla voda, in sem bila čisto zmedena, o kakšni vodi govori. Porodna voda mi namreč še ni odtekla. Predrl mi je mehur. Imela sem še nekaj popadkov. Potem pa se spomnim, da sem začela kričati, da me boli, naj mi pomagajo, da preveč boli, in je sestra pogledala in rekla: ''O, saj že vidim glavico.''

Imamo se super!

Mojega drugega fantka sem držala v rokah 15 minut čez sedmo uro zjutraj. Nisem se mogla načuditi, kako majhen je, čeprav je bil kar konkreten fant: 53 cm in 3800 g. Navajena sem bila svojega 16-mesečnika in v primerjavi z njim je bil drobižek.

Vesela sem, da sem se odločila, da je med njima tako majhna razlika v letih, sta prava zaveznika in se super razumeta. Na začetku je bilo naporno, vendar se je izplačalo. Sedaj se imamo super. Ali bomo naročili še kakšnega? Še nismo rekli zadnje besede ...