Za vsako žensko je porod čudovita izkušnja … Ne bi se strinjala, čeprav pri meni ni bilo nobenih zapletov in vse je potekalo, kot je treba. Še predobro se spomnim besed babice: "Vi ste imeli tako lahek porod, da boste zagotovo imeli še kakšnega otroka." Lahek porod? Kakšen pa je potem težek? Nočem si niti predstavljati, medtem ko svojega nisem pozabila, niti občutkov ob tem.

Preberite še: Teden dni po roku je dobila Žana

Vse se je začelo nekega jutra. Čeprav nisem niti malo jutranji človek, sem bila v trenutku budna in to že ob 7. uri. Imela sem občutek, da moram na stranišče, ko sem kmalu ugotovila, da mi je v resnici odtekla voda. Ni se ustavila in pomislila sem, da sem kot pokvarjen pralni stroj, ki naredi poplavo v kopalnici. Nisem veliko razmišljala, ampak sem zbudila svojega moža z naslednjimi besedami: "Mislim, da mi je odtekla voda!" … Mislim? Da, kaj bi pa drugega lahko bilo, čeprav še en dan pred tem ni nič kazalo na to. Ginekologinja mi je namreč rekla, da bom še čakala in verjetno ni imela v mislih samo nekaj ur. Bila sem par dni pred rokom, ampak ne vem, če sem bila presenečena. Imela sem rojstni dan in darilo je bilo na poti. Preplavljala so me mešana čustva nekega pričakovanja, olajšanja, veselja, strahu …

V šoli za starše so nam rekli, da pokličeš rešilca, če ti odteče voda. Napotnico sem imela pri sebi, ampak nikoli nisem marala velikega "pompa" okoli sebe in pot v porodnišnico z rešilcem je zame pomenila točno to. Po možnosti bi morala imeti na sebi še majico z napisom "Grem rodit". Ne vem, če se večina ljudi prestraši ženske, ki odhaja na misijo rojevanja ali sočustvujejo z njo, vem pa, da nisem bila pripravljena tega deliti skoraj z nikomer.

Mož je bil popolnoma miren in niti malo podoben liku novopečenega očka iz filma, ki izgubljeno teče naokrog in se ne more spomniti, kje je avto, torba in kam je treba. Torej, lahko sem se zanesla, da ne bo padal v nezavest in da ne bova imela še dodatnih stroškov z njegovim oživljanjem. Pred odhodom je šel še mirno sprehodit najinega kužka.

V nekem trenutku me je zadelo: postala bova starša malemu fantku! Pot do ljubljanske porodnišnice in parkiranje sva že prej skrbno načrtovala.

To pa ni bila edina stvar v načrtu. Po glavi so mi hodile same smešne misli: da se moram prej še nujno stuširati oziroma osvežiti, si namazati trepalnice in tako naprej. In res, točno to sem tudi naredila. Oblekla sem se v udobna oblačila in si namestila ogromno plenico. Zanimiva izkušnja, ki jo bom mogoče spet doživela na stara leta. Nisem pozabila niti na nepremočljivo podlago, pravzaprav on ni pozabil, da ne bi umazala avtomobila. Odpravila sva se na pot.

Ne morem se spomniti, kje sva dobila parkirni prostor, ampak sva ga. Ob vstopu v porodnišnico sem se počutila izgubljeno in potrebovala sva čas, da sva našla sprejemnico bodočih mamic. Nisva dolgo čakala, zapisali so si podatke in naju poslali v drugo čakalnico. Čakalnica je bila nabito polna in takrat sem razmišljala, da bi se raje odpeljala drugam … Občutek, da sem samo številka, ampak pomirjena in prisebna številka … Za zdaj.

Čutila sem popadke, ki so bili podobni krčem pred menstruacijo. Ni se mi zdelo nič groznega in pomislila sem "Ah, vse skupaj bo mala malica, očitno ljudje pretiravajo okoli poroda". Potem pa so sledili zapleti, ki so jih imele druge bodoče mamice, in zato se je neudobno sedenje na stolu samo podaljševalo. Po določenem času sem bila končno na vrsti in vse je bilo v redu. Odprta sem bila že tri centimetre in veselo so mi povedali, da je prišel dan, ko bom postala mamica.

Preberite še: Bila je v kinu, ko se je začelo

Odpeljali so naju v zgornje prostore, kjer me je čakal klistir. Nisem želela umazanega poroda, tako da sem nekako vse skupaj prenesla. Ampak potem … Dobila sem neznosne popadke in mislila sem, da bom umrla od bolečine. Mož mi je poskušal pomagati z opominjanjem na pravilno dihanje, ampak – če sem iskrena – nič ni pomagalo, samo še huje je bilo. Mislim, da so ljudje imeli okoli mene mnenje, da pretiravam, ampak res je bilo divje. Moža sem prisilila, da je poiskal sestro, ki me je želela potolažiti, da to ni še nič. Se šali? Če to ni še nič, bom pa umrla, ker več od tega ne bom zmogla. Svetovala mi je topel tuš in pomislila sem, da verjetno že ve, kaj govori. Imela sem minuto premora od bolečine, ker popadki prihajajo in odhajajo. Pod tušem pa me je spet zvilo, da sem na pol sedla in videla kri. Nekako sem zmogla priti nazaj in mož je spet poiskal sestro. Nisem bila sposobna več hoditi, zato sta me skupaj prijela vsak pod eno roko in peljala v porodno sobo.

Ležala sem na postelji in preklinjala, da hočem vse, kar obstaja proti bolečinam. Babica me je pogledala in nikoli ne bom pozabila njenih besed: "Odprti ste že devet centimetrov in zdaj boste rodili. Za vsa protibolečinska sredstva je prepozno." Prepozno je bila moja edina misel in zdelo se mi je, da me ne jemljejo resno. Dali so mi smejalni plin. Nisem bila pri volji in pozabila sem na vse vljudnostne manire: "Se vam zdi to smešno? Smejalni plin? Meni ni niti malo, potrebujem nekaj močnejšega. To ni smešno. Vam je čisto vseeno. Umrla bom!"

Preberite še: Tako si Slovenke lajšajo porodne bolečine

Ob meni se je znašlo več sester oziroma mislim, da so bile tri, štiri, bile so na praksi. Babica je bila resna in kot malemu šolarčku mi je govorila, naj se osredotočim, pozorno poslušam in kdaj naj grem v "akcijo". Torej morala sem jo ubogati. Sam porod pravzaprav ni bil boleč in vse je šlo gladko in hitro, ampak popadki … Popadki so boleči in mogoče zdaj vem, da v filmih ob rojevanju ne gre samo za pretirane dramske vložke. Mož me je hotel tolažiti, ampak sem mu zabrusila, da ga ne morem poslušati. Želela sem si, da bi čim prej minilo in imela sem občutek, da ne bom preživela.

Seveda sem preživela. Malega fantka so mi položili na trebuh in ko sem ga pogledala … Saj je podoben pravemu "človečku". V mislih sem imela slike novorojenčkov, ki so bile take in drugačne, ampak to malo bitje je bilo popolno. Dobil je najvišjo oceno in jaz sem se počutila kot šolarka, ki je izpit opravila z odliko. Privila sem ga k sebi in preplavili so me božanski občutki. Mogoče je malo pripomoglo tudi, da je bil porod za mano, ampak … Slovnično verjetno ne bi dobro zvenelo, ampak besedo božansko bi lahko zapisala še tisočkrat in ne bi bilo dovolj za čustva, ki so me prevzela po porodu.

Bila sem v sobi, kamor so nas odpeljali po porodu in moj sin je bil ob meni. Prebedela sem noč, da sem lahko opazovala njegov mali obrazek, spremljala dihanje in držala drobne rokice.

Pravijo, da pozabiš na vso bolečino po porodu … Mogoče na bolečino nisem pozabila, lahko pa rečem, da je bila vredna. Moj sin je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju.