Sicer sem bila zdrava nosečnica. Rodila sem točno na predvideni datum poroda – 23. marca – v kranjski porodnišnici. Porod je bil naraven, in kar je zelo pomembno – nič me niso šivali. Pravzaprav je bilo celotno osebje super. Predvsem babica je bila zakon, zelo me je spodbujala.

Medicinske sestre na oddelku so mi zelo pomagale pri dojenju. Odgovorile so mi na vsa "neumna" vprašanja. Moja punčka je bila namreč "zaspanka" in se ni preveč trudila. Njena porodna teža je bila precej nizka – 2890 gramov – pozneje je dobila še zlatenico in je bila "pod lučko". Morala sem jo zbujati in spodbujati pri hranjenju.

A uspelo nama je in teden dni po porodu sva odšli domov. Pridobila je dovolj kilogramov in ni bila več "zlatenična". Tudi jaz sem se počutila, da bom zmogla sama skrbeti za našo malo štručko.

Po prihodu domov nama je super steklo. Vsaj tako se mi je zdelo. Hčerkica je spala in zbujala sem jo za dojenje. Po prihodu patronažne sestre, ki jo je stehtala, pa se je izkazalo, da ni dovolj pridobila teže. Podrl se mi je svet, saj sem se ustrašila, da sem ji škodovala.

Preberite še: Tega o dojenju še niste vedeli

Patronažna sestra mi je svetovala, naj si črpam mleko in jo hranim po steklenički, vsaj dokler se dovolj ne okrepi, da bo sama potegnila. Storila sem, kot mi je svetovala.

Bilo je naporno. Vsake tri ure sem si črpala mleko iz obeh dojk, iz vsake po 15 minut. Sledilo je hranjenje, spanje in spet črpanje. Vrtela sem se v začaranem krogu, rutina je postajala čedalje bolj naporna. Tako približno mesec in pol.

Skoraj bi že obupala in se zatekla k nadomestnem mleku, ko sem se odločila – ali bo pila neposredno iz dojke ali pa bom prenehala dojiti in bo zrasla ob steklenički.

Imela sem srečo – srčica je potegnila. Dojenje je steklo in prav uživali sva obe v njem. Približno 18 mesecev, ko se je sama postopoma odstavila. Zdaj je že velika, stara je tri leta. In na poti je njena sestrica, ki bo predvidoma rojena v mesecu ljubezni. Vsi jo že komaj čakamo.