Nekega septembra mi je nosečniški test pokazal plusek. Nisem mogla verjeti svojim očem. Noseča sem! Kako? Pa saj sva pazila! Novico je sprejel presenečen, vendar vesel.

Maja sva dobila prelepo punčko Zaro. Takrat sem jih štela 38. Da, ko sem prvič rodila, sem bila stara 38!

Preberite še: Dalila je ob rojstvu tehtala manj kot 800 gramov

Prepričana sem bila, da bo edinka. Moja sestra ima tri otroke, tako da ji družbe ne bi manjkalo. A izteklo se je drugače. Spet nepričakovano. Zara še ni bila stara dve leti, ko sem decembra znova ugledala plusek.

Druga nosečnost je potekala brez zapletov. Imela sem sicer nosečniško sladkorno, a vse sem uravnavala s pravilno prehrano.

V osmem mesecu pa sem nenadoma zakrvavela. Ustrašila sem se, da ni kaj narobe. Namreč, nisem bila več tako mlada, takrat sem že dopolnila 40 let. Strahoma sem se odpravila na pregled, kjer pa je ginekologinja na srečo ugotovila, da je vse v redu. Pomirila me je z besedami: "Telo se pripravlja na porod. Otroček se dobro počuti, utrip je lepo slišen, lepo se premika in raste."

Natanko 14 dni pred predvidenim datumom poroda pa sem začutila šibke krče na hrbtu, zadaj, v hrbtenici. Bolečina je postajala vse hujša. Odpravila sva se v porodnišnico. Tudi tokrat v najbližjo, novomeško.

Po pregledu so me takoj sprejeli v porodno sobo. Popadki so bili že na sedem minut, odprta sem bila pet centimetrov. V porodni sobi mi je hitro odtekla voda. Takoj so mi dali antibiotik zaradi pozitivnega brisa na streptokok B.

Nato se je vse dogajalo s svetlobno hitrostjo. Vsaj tako se mi je zdelo. Popadki so bili vse močnejši in pogostejši, zato sem prosila za protibolečinska zdravila. Dali so mi jih, ampak niso imeli časa prijeti. Mojemu sinku se je namreč zelo mudilo na svet. Rodil se je v uri in pol po sprejemu v porodno sobo.

Za fantka je bil majhen, so mi rekli. Tehtal je 2870 gramov in meril 49 centimetrov. A bil je zdrav in ... najlepši. Z jamico v bradici, po očku. Ker je za novorojenčka zelo neznačilno zvedavo gledal, sva ga poimenovala Vid.

Ime: če se mamica in očka ne strinjata, sledi ...

Po porodu sva se odločila, da bova doplačala, da sem bila lahko sama v sobi. Tako so bili obiski Zare in njega še bolj intimni, povezovalni in družinski. Takoj smo vzljubili drug drugega in še vedno se imamo radi.

Občutek družinske ljubezni je najtoplejši in najlepši. Ne zamenjam ga za nič na svetu.