Tako. Novičke o nosečnosti sem se res razveselila. Kaj pa me čaka v naslednjih devetih mesecih, kaj bo nosečnost prinesla, nisem pomislila. Prve tri mesece so se pojavljale slabosti, bruhanje in bolečine v križu. Ko sem mislila, da se bo stanje umirilo, se je v drugem trimesečju pojavila močna utrujenost. Tolažila sem se s tem, da saj samo še tri mesece pa bo, v zadnjem tromesečju pa sta se pojavila visok pritisk in močno zatekanje nog. Tudi čevljev nisem več mogla spraviti na nogo. Pa sem si rekla, še malo, pa bo bolje.
Diagnoza: preeklampsija
Kako se je pravzaprav vse skupaj sploh začelo? Bila sem na kontrolnem pregledu zaradi visokega pritiska in majhne krvavitve, ki se mi ni zdela sumljiva. Ginekolog je postavil diagnozo preeklampsija in se odločil, da mi izda napotnico za porodnišnico, kjer bom na opazovanju. V redu. Prišla sem domov, in ker je mož še spal, sem povedala tašči, da moram popoldne v porodnišnico v Kranj. Obe sva bili malo žalostni, saj je ginekolog rekel, da bom tam lahko kar do konca nosečnosti. Ko se je mož zbudil, sem mu povedala kaj in kako. Pojedli smo kosilo, s solzami v očeh sem se poslovila od tašče in odpravila sva se proti porodnišnici. Čutila sem strah, negotovost. Celo pot do porodnišnice sem jokala, tako mi je bilo težko. Mož me je ves čas bodril, da bo vse v redu in da bom mogoče čez nekaj dni že lahko nazaj doma.
Vse o porodnišnici Kranj si preberite TUKAJ.
Ko sva prispela v porodnišnico, so me sprejeli v porodni blok, kjer mi je babica izmerila pritisk, naredila CTG, mi prinesla pižamo. Spet mi je bilo težko uspelo. Potem je rekla, da bom šla na oddelek. Gašper me je pospremil gor in še malo ostal, saj je bilo le še pol ure do konca obiskov. Slovo je bilo težko. Objela sva se in se s solzami v očeh poljubila. Spomnim se, kako mi je rekel, naj ne skrbim, da bo vse v redu in da me ima rad. On je odšel, sama pa sem šla nazaj v sobo in v posteljo.
Kmalu smo v sobo dobile večerjo. Nič mi ni ustrezalo jesti. Pa sem se mučila. Potem so prišle sestre zmerit pritisk ... bil je zelo visok: 180/110. Uff. Nisem se počutila najbolje. Ležala sem v postelji, z možem pa sva si dopisovala po telefonu. Kar naenkrat sem med nogami začutila, kot bi počil mehurček, in dobila sem občutek, kot da sem se polulala. Bila sem jezna, ker sem mislila, da ne morem zadržati urina. V resnici pa mi je začela odtekati voda. Povedala sem sestri na oddelku, ki mi je rekla, naj počakam trenutek in da me bo odpeljala v porodni blok na pregled. V tem času sem poklicala moža in mu s solznimi očmi povedala, kako strah me je, da mi odteka voda. Tudi sam ni mogel verjeti, saj je bil le dobro uro nazaj še pri meni. Prišla je sestra in me odpeljala v porodni blok na pregled. Tam me je sprejela prijazna babica, ki mi je naredila test za odtekanje plodovnice, ki je bil pozitiven. Pregledala me je in rekla, da sem odprta 1 cm. Naredila mi je tudi CTG, ki je že risal lahke, a neredne popadke. Zato se je odločila, da grem čez noč nazaj na oddelek in da se zjutraj spet pridem pokazati. Sestra me je peljala nazaj v sobo, kjer sem mislila, da bom vsaj malo zaspala.
Žal ni šlo, ker so se mi začeli že kar močni popadki na 5–7 minut, zato sem se koncentrirala na pravilno dihanje, ki mi je zelo pomagalo. Noč je bila dolga. Vso noč sem menjavala podloge na postelji, ker je neprestano lilo iz mene, preoblekla sem 5 spalnih srajc. Komaj sem dočakala jutro, da sem lahko šla na pregled, kjer so se spet risali popadki na 5 min, odprta pa sem bila še vedno 1 cm. Na pregled sem bila naročena popoldne ob 17.00 in spet sem lahko šla samo nazaj v sobo. Ker celo noč nisem spala, sem si rekla, da bom malo dremala, saj so se popadki malo umirili. No, vsaj tako sem mislila. Zaprla sem oči in naenkrat me je stresel močan popadek. Spet sem postala pozorna na dihanje in na koliko minut se pojavljajo popadki. Da bi mi bilo lažje, sem malo poklicala moža, da bi ga slišala, kako je.
Po 27 urah v slovenski porodnišnici ...
Popadki so se začeli redno na 3 minute. Mislim, da je na uro gledal tudi on, ker mi je rekel: ''T., a ti veš, da maš popadke na 3 minute?'' Jaz pa njemu, da vem, ja, pa mi je rekel, naj povem sestri, pa sem rekla, da bom počakala do 17.00, ko sem imela spet naročen pregled. In res je bilo tako. Sestra me je spet peljala dol v porodni blok, kjer me je sprejela babica Martina. Zelo prijazna, pozitivna, nasmejana babica. Vse me je vprašala, posnela CTG, izmerila pritisk, ki je bil zopet visok, temperaturo, ki sem jo imela 39,3. Meni pa je bilo še čudno, zakaj me je kar naenkrat zeblo. Popadke sem imela redne na 3 minute in močne. Prišla je zdravnica, ki me je pregledala in povedala, da sem odprta 4 cm in da gremo rodit.
Jaz pa vesela in polna adrenalina rečem: ''Okej!'' Dobila sem klistir, poklicala moža, da lahko pride k meni, poklicala mami in taščo ter jima povedala, da je čas, da grem rodit. Obe sta mi zaželeli vso srečo in tako sem se počutila bolj mirno. Dokler ni prišel mož k meni, se mi je zdela cela večnost. Končno je prišel in vesela sem bila, da je bil ob meni. Popadki so bili še vedno na 3 minute, dobila sem tudi antibiotik zaradi vročine in ker je bilo že toliko ur, odkar mi je odtekla voda. Dobila sem še umetne popadke, po katerih mi je bilo zelo slabo in sem bruhala. Vesela sem bila, da je bil on tam in me držal za roko. Popadki so se začeli na 2 minuti. Močni in zelo boleči. Ker je CTG, ki zaznava popadke in meri otrokov utrip, piskal, ker je otrokov utrip padal, so vstavili nekaj na otrokovo glavo, kar je zaznavalo njegov utrip.
Težki trenutki
Minevale so ure, na koncu sem bila odprta že 10 cm, otrok v mojem trebuhu pa je bil še zelo visoko. Čakali smo še nekaj časa, če bi se situacija spremenila. Ker ni bilo spremembe, sta naju obiskali babica in zdravnica, ki sta rekli, da predlagata urgentni carski rez, ker gre za otrokovo življenje. Srce mi je začelo noro razbijati. Adrenalin je popuščal, jokala sem. Prišli so pome, da me odpeljejo v operacijsko sobo. Tresla sem se od strahu. Vse se je dogajalo tako hitro. Dobila sem anestezijo, nisem niti vedela, kje je mož, če je zraven. Nisem vedela, kdaj so me prerezali, kar naenkrat sem zaslišala jok. Rekli so, da je fantek in me vprašali po imenu. Malo zmedena in s solzami sreče v očeh sem rekla, da mu bo ime Anže. Rodil se je po 28 urah in pol, en mesec prezgodaj, ob 1:04, težek 3380 g in velik 49 cm. Ker mi je zelo nihal pritisk in so mi ga komaj uravnali, so mi Anžeta prinesli samo toliko, da sem ga smela poljubiti, ker bi me drugače lahko izgubili. Bili so težki trenutki, niti videla nisem, kakšen je najin sinček.
Porod, čeprav težek, je bil zame najlepši trenutek življenja. Temu sem rekla kar zmenek na slepo, saj sva z možem na tem zmenku spoznala ljubezen najinega življenja! Še danes, ko pišem tole, mi po licih tečejo solze sreče, saj četudi ni bilo planirano, je to nekaj najlepšega, kar se nama je zgodilo v življenju. Še danes sem srečna in hvaležna, da se je vse srečno končalo. Hvaležna možu za največjo podporo, vsem, ki so mislili name, babici Martini in vsej ekipi porodnišnice Kranj.
