Solze sreče in veselja
S partnerjem sva se po 12 letih od rojstva prvega sina odločila, da je čas za drugega otroka. Pred tem sva preživela veliko krizo v razmerju in po skupni odločitvi, da družina ostane družina, je po dobrih petih mesecih test nosečnosti pokazal plus. Od velikega navdušenja, da bom spet v blaženem stanju, sem zajokala od veselja in sreče. Na partnerjevo željo sem 12 let staremu sinu nosečnost morala kar nekaj časa prikrivati. A ker sva s sinom že od nekdaj močno povezana, sem mu zaupala, zakaj sem tako bledolična in nenehno bruham. Nad novico, da bo postal starejši brat, je bil zelo navdušen in kljub veseli novici najine skrivnosti ni izdal nikomur. Skupaj sva kovala načrte za prihod novega družinskega člana, izbirala imena in gledala ultrazvočne fotografije male pikice.
Moj svet se je podrl …
Moja nosečnosti ni bila težavna, tu in tam so se z mojimi čustvi malo poigrali hormoni, kakšno noč sem prebedela ob straniščni školjki, drugače pa sem žarela od sreče in veselja. Bila sem zelo aktivna nosečnica, polna energije in življenja … vse dokler nisem ugotovila, da me partner vara. Takrat se mi je začel podirati svet pod nogami in zdelo se mi je, da življenje nima več smisla. Ko sem ga v solzah vprašala, zakaj, je hladno izjavil, da sem zrela za psihiatrično kliniko in da potrebujem strokovno pomoč, saj sem po njegovem mnenju znorela. To je trdil tudi, ko je sin na njegovem računalniku našel fotografijo ženske, s katero je imel razmerje.
Do mene je postajal vedno bolj hladen. Med nosečnostjo me ni niti enkrat pobožal po trebuščku, ni me objel, ni pokazal nobenega zanimanja za otroka, zame še manj. Zanj sem postala ničvredna ženska, dobra samo zato, da mu kuham in perem. Nikoli me ni pospremil na pregled, vedno so bili ob meni moji starši ali sestra. Po pregledu me je vsakič poklical, ali sem ob morebitnem ultrazvoku izvedela za spol otroka. Hrepenel je po punčki, v meni pa je rasel fantek. Spol sem vedela že v petem mesecu nosečnosti, a sem vztrajno molčala vse do osmega, ko mi je bilo že vseeno, kako se bo odzval nad novico, da pričakujem fantka. Njegova reakcija je bila vse prej kot pozitivna. Čutila sem njegovo nezadovoljstvo, a sem se kljub temu zelo veselila drugorojenca.
Skrivanje
Skrbno sem pripravljala vse potrebno za njegov prihod, s pomočjo staršev in sestre sem izbrala in nakupila vso nujno potrebno opremo, nekaj stvari pa sem si izposodila od prijateljic. Marsikaj sem morala celo skriti pred njim, saj je ob pogledu nad opremo in ljubkimi oblačili večkrat ponorel. Prav tako ga ni zanimal niti otroški voziček, ki sem ga v zadnjem mesecu nosečnosti morala sestaviti sama. Kupila sem ga namreč preko spletne trgovine in njemu te pregrešno drage "gore", tako je izjavil ob pogledu nanj, niso bile niti malo všeč. Pa zanje ni prispeval niti centa, prav tako ne za ostalo opremo. Jokala sem ob prelepem vozičku, upajoč, da se spremeni v korist družine ... Pa se ni.
Prav tako kot je zanemarjal mene, je tudi starejšega sina, ki je bil v najtežjem obdobju odraščanja. Mesec dni pred porodom mi je očital, da sem ga v nosečnost prisilila, da je še nerojen otrok njegova življenjska napaka in da bi raje videl, da se ta otrok sploh ne bi rodil. Bila sem popolnoma na tleh, oblivali so me mešani občutki strahu, žalosti in veselja. Bala sem se poroda, bala sem se prihodnosti, ki mi ni obetala nič lepega. On zaljubljen in čisto v drugem svetu, jaz v pričakovanju nečesa, kar bi naju moralo še bolj povezati, osrečiti. Spraševala sem se, kako je lahko ženska, ki ima tudi sama družino, tako brezčutna in vztraja v razmerju z moškim, čigar partnerica je tik pred porodom. Ni razumela moje situacije, moje bolečine, ni pomislila na otroke. Še danes trdim, da ta ženska nima duše in srca.
Namesto objema žaljivke
Na dan poroda me partner ni hotel peljati v porodnišnico, spremljala me je mama. K sreči – rodila sem dokaj hitro, vsaj nekaj, kar mi je bilo pri drugorojencu prihranjeno. Ko sem ga obvestila o rojstvu sina, je reagiral hladno, prav nič veselo. Vem, da ga mlajši sin ni zanimal, jaz še manj, v porodnišnico je prišel na prigovarjanje starejšega sina, ki je komaj čakal, da spozna svojega bratca. V službi so mu odobrili dopust, a ga je izkoristil za njo, ne za otroka. Tako je izkoristil tudi 15-dnevni očetovski dopust.
Doma se je izselil iz spalnice, novorojenčkov jok ga je spravljal ob živce. Niti enkrat samkrat ga ni popestoval. Starejši sin je bridko jokal, ko je slišal, kako oče preklinja nad malim detetom, ki se je nemočno zvijalo v krčih in jokalo. Iz dneva v dan me je samo ignoriral, vsi smo mu bili odveč. Stoje sem prebolela vnetje dojk, on se je ukvarjal samo s seboj in njegovo novo ljubeznijo. Še sreča, da sem imela polno pomoč staršev in sestre ter mnogih sorodnikov in prijateljev, ki so mi bili v veliko oporo. Brez njih, predvsem brez staršev in sestre, ne bi zmogla nositi naloženega bremena, najbrž bi padla v depresijo ali končala drugače. Kljub tolikšni opori mi je manjkala partnerjeva nežna dlan, njegova prijazna beseda, njegov objem. Deležna nisem bila ničesar od naštetega, razen žaljivk.
Ko je bil otrok star en mesec, se je odselil. Na dan odhoda mi je posmehljivo izjavil, da me z dvema pankrtoma tako ne bo nihče imel rad, da bom samska do konca življenja, on bo presrečen in bo z viška gledal moje trpljenje. Bolelo me je, da je svoja otroka poimenoval kot pankrta.
Preživeli smo pekel
S svojo novo partnerico sta uživala v čaru zaljubljenosti, 15-dnevni očetovski dopust je izkoristil za njiju, jaz pa sem doma vidno izčrpana prosila boga, naj nas vse tri vzame k sebi. Pa nas ni, še vedno smo tu, presrečni, da smo brez večjih posledic preživeli pravi pekel. Od tega je minilo že več kot dve leti in priznam, da me ob spominu na preživelo situacijo še vedno zaboli srce. Ne, ne žalujem za njim, njega sem prebolela. Takšen človek ni vreden niti ene moje solze več, ni vreden, da bi še žalovala za njim. Vem, da ljubezen ne pozna meja, a vseeno ne razumem ljudi s tako sebičnimi in brezčutnimi dejanji. Na zunaj oba delujeta pretirano prijazna in prijetna, on še posebej … celo tako zelo, da bi mu malokdo lahko prisodil, da je bil sposoben izvesti tako nizkotno dejanje. Pozneje sem izvedela, da je bil zadnje leto z menoj samo zato, da bi ob meni prebolel njo, ki ga je nedavno že zavrnila. Ubožec si je moral na tako ponižujoč način izboriti njeno ljubezen ...
Pravkar gledam svoja prelepa fantka, ki veselo uživata vsak v svojem kotičku. Zunaj je lep sončen dan in kmalu se bomo v družbi naše navihane psičke odpravili v gozd nabirat pisano jesensko listje. Srečna sem, da ju imam, saj sta moj smisel življenja, nepopisna sreča in moje veselje. Vem, da nam bo po tej preizkušnji uspelo premagati še tako težke ovire. In ja, ponosna sem nanju in presrečna, da sem zmogla …
