Naša je, ker celo naselje diha z njo in se bori – bori v mislih in dejanjih. Odkar je postalo tako hudo, da se bojim telefonskega klica, sem drugačna mama. Mama dečku, za katerega pravijo, da ima vse in še več; da preveč popuščam in da bi mogla biti bolj stroga. Lahko je svetovati tridesetletnici, ki ima prvega otroka, vsi vedo, kaj je prav in kako bi ''moralo biti'' – ''zdaj bi bil pa čas, da ga odvadiš od pleničk'', ''kakšna vzgojna po riti mu ne bi škodila, bo vsaj vedel za drugič'', ''za večerjo mu pa res ni treba delati pire krompirja''. Mirno poslušam in kimam, škoda mi je vsakega trenutka za vračanje udarcev – je trajalo, da sem se naučila, a verjamem v to, da vsaka mama ve, kaj je za njenega otroka najboljše. Od kar hodim v otroško sobico sosednje hiše, se nisem spremenila samo jaz, ampak cela naša družinska filozofija. Večkrat se ujamem, ko razmišljam o življenju in mojem dečku, večkrat celo naglas. ''Kaj je narobe?'' me je enkrat vprašal moj zlatolasec. Vprašanje, ki nima ne začetka ne konca. Nič ali vse. Nepravičnost življenja! Kdo nas izbira in kliče na drugi svet in zakaj je tako nepošten, da kliče otroke? Zakaj ona ... ''Glej ga, mami, rak! Klešče ima!'' me grize v nogo plišasti rak, jaz pa sem v mislih pri njej. Rak ... Ali ni tako, da rak preživi zaradi klešč – ker se z njimi brani, si išče hrano? Zakaj potem pomeni tudi bolezen, ki jemlje življenje ... Kdo se je to spomnil? Kaj narediš, ko nič ne moreš narediti? Vse se zdi premagljivo, rešljivo, dokler ne zboli otrok. Takrat postaneš lev. Močan, bojevit, trden. Težko je vsem, ki spremljamo našo deklico in njeno družino, vsem nam, ki jo imamo tako radi kot svojega otroka. Ko bi dal vse, kar imaš. ''Vse bi dala, če bi vedela, da bi jo operacija rešila!'' je že pred meseci rekla njena mama. Prihajali so odgovori iz različnih evropskih bolnišnic. Vsi smo pisali, klicali ... kot bi plezali čez previsno steno in se z nohti prijemali za sleherni kamen. Odgovori, v katerih ni bilo upanja.

Življenje usiha, vprašanj pa je iz dneva v dan več. Naša deklica je doma, ker ji nihče več ne more pomagati. In odkar je doma, vlada v naši ulici nek utesnjen strah. Berem knjige, da bi razumela, čeprav sem mislila, da mi je jasno. Ko je zbolela moja babica, je bila moja pisalna miza polna literature o tem, kako živeti z rakom, kako biti aktiven kot spremljevalec itd. Takrat smo vsi še enkrat, povsem od začetka postavili trdne psihične temelje. Strah, žalost in obup smo s pogovori, zbiranjem informacij in spodbujanjem spremenil v trden boj. Po tridesetih obsevanjih in kemoterapiji smo začeli na novo. Danes, trinajst let po tem, je moja babica živahna gospa z izjemnim smislom za humor, še vedno pa mislim, da se sploh ne zaveda, kaj se ji je takrat dogajalo in zgodilo. In vse bi dala, da bi bila zgodba naše deklice, sinove prijateljice enaka. Da bi ju lahko spet gledala, kako po travniku preganjata njenega psa, kako mu požuga, ko ji nagaja v peskovniku, kako mu popravi kapo s šildom, ker ''ni lepo, če jo imaš postrani'' ... Tega ne bo več in tega ne morem sprejeti. Prizadene te, razsuje te – četudi sem 'samo' soseda, družinska prijateljica. Njen očka pravi, da ni prostora za žalost, da se bodo s tem ukvarjali ''potem'', da zdaj morajo biti povsem z njo in za njo. Kadar govorim z njim, globoko v sebi jokam – jokam od sreče, da imam doma zdravega otroka, in od žalosti zaradi te srčne deklice.

Življenje se spremeni. Ni mi več vseeno, če z možem zvečer skregana zaspiva, ni mi več vseeno, če se moj deček kuja, ker je bil kregan. Vse je postalo pomembno, vse na svoj način. Mnogim bližnjim grem od takrat dalje zelo na živce, ker se trudim poskrbeti, da bi jim bilo lepo. Za to mi je vseeno. Nikoli ne veš, kaj prinese jutrišnji dan, večkrat v smehu sredi objema reče moja babica. In še kako ima prav.

Za vedno bova starša angelu ...

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na