Tabitha Kacobsen je rodila sina v 27. tednu nosečnosti, tehtal pa je malo več kot 450 gramov. Svojo zgodbo je delila z novinarjem in voditeljem Frankom Somervillom iz San Francisca. Na fotografiji lahko vidite, kako majhno je nedonošenčkovo stopalo. Preberete pa si lahko mamino izkušnjo:
''Na prvem ultrazvoku so mi povedali, da je moja posteljica čudne oblike, zato so se odločili, da bodo spremljali nosečnost. Imela sem dokaj normalno nosečnost do konca novembra. Tedaj sem postala zelo izčrpana in vsa sem zatekala. Predpostavljala sem, da je to normalen del nosečnosti, nisem razmišljala o vsem tem do ultrazvoka v decembru. Tedaj je zdravnik približno eno uro preučeval dojenčka. Rekel mi je, da imam težko obliko preklamsije in takoj so me sprejeli v bolnišnico. Tri dni kasneje, 7. decembra, je na svet prišel moj lepi deček Branden Joseph, v 27. tednu nosečnosti in enem dnevu. Imel je manj kot 500 gramov in velik ni bil niti 30 cm. Naslednja dva in pol meseca, 10 tednov, 70 dni na oddelku za nedonošenčke, smo molili za najinega otroka, da ostane močan. Na koncu, v ponedeljek, 15. februarja (en dan pred rojstvom njegovega očeta) sva ga pripeljala domov. Ne obstajajo besede, ki bi lahko opisale starševski strah pred prezgodnjim rojstvom. Stalen boj z različnimi testi, ki jih je opravil ali ne. Razne preiskave in fizioterapevtska terapija. Ali bo potreboval transfuzijo krvi? Do konca njegovega bivanja v bolnišnici sem se počutila kot medicinska sestra. Govorila sem drugi jezik … jezik medicinskih sester. Prav tako sem čutila ogromno spoštovanje do neverjetnih medicinskih sester in zdravnikov. Mislim, da je to nekaj, o čemer večina staršev ne govori. To je trpljenje, s katerim se starši soočijo v tišini. Dobro je vedeti, da gredo tudi drugi skozi podobne situacije, da niste sami. Ker ko enkrat daste čez oddelek za nedonošenčke in imate nedonošenčka, ste za vedno del kluba nedonošenčkov.''
Kadar se otrok rodi prezgodaj, zanj poskrbijo v enoti intenzivne nege in terapije. Največji sta v mariborski in ljubljanski porodnišnici. Nekateri nedonošenčki lahko na intenzivni enoti domujejo tudi več mesecev. Normalna nosečnost traja 40 tednov. Kadar se otrok rodi pred 37 tednom nosečnosti, govorimo o prezgodnjem porodu. Ločimo ekstremno nedonošene otroke, ti so rojeni pred 28. tednom, ter nedonošenčke, rojene pred 32. tednom nosečnosti. Ker sta medicina in zananost zelo napredovali, danes preživijo tudi zelo majhni nedonošenčki, tisti, ki se rodiljo pri 24 tednih. A z vsakim dnem, ki ga nerojen otrok preživi v maternici, ima več možnosti preživetja. Zakaj prezgodnji porod? Razlogov za prezgodnji porod je veliko. Nekatere sprožijo zdravniki sami, kadar je ogrožena mati ali pa oba z otrokom. Veliko prezgodnjih porodov se zgodi spontano, brez pojasnjenega vzroka. Nanj prezgodnji porod pa vplivajo tudi nekatere zdravstvene težave nosečnice ali nerojenega otroka. Gre za različna vnetja, razvojne nepravilnosti maternice, kratek maternični vrat, večplodno nosečnost … Ko se rodi za dlan velik otrok ... Kot je povedala pediatrinja in neonatologinja Irena Štucin Gantar iz ljubljanske porodnišnice, je enota za intenzivno nego in terapijo razdeljena na dva dela. V prvih sobah se zdravijo najbolj ogroženi nedonošenčki. Večinoma so to prezgodaj rojeni otroci, ki potrebujejo dihalno podporo in podporo ostalih organskih sistemov. Seveda tukaj zdravijo tudi donošene novorojenčke, ki imajo težave in potrebujejo pomoč. Najbolj »znana« pomoč prezgodaj rojenim otrokom je inkubator. Ta je kot nadomestek maternice, prostor, v katerem otrok raste in dozoreva. Otroku pomaga vzdrževati stalno telesno temperaturo. Navadno ima ob strani dve ali več odprtin, skozi katere lahko zdravniki in sestre zdravijo in negujejo otroka. Staršem pa te odprtine omogočajo prvi stik z otrokom. Kot je povedala Štucinova, je pogosto treba podpreti skoraj vsak organsnki sistem pri nedonošenčkih. Največ težav imajo z dihanjem; ker njihova pljuča še niso dovolj razvita, potrebujejo umetno ventilacijo in zdravila, ki pomagajo, da se pljuča lažje raztezajo in krčijo. Prezgodaj rojene otročke je seveda treba tudi hraniti. Ekstremno majhne nedonošenčke najprej hranijo po katetru. Že od samega začetka dobivajo majhne količine materinega mleka, kar omogoča, da se njihov prebavni trakt pravilno razvija. Veliko otrok potrebuje tudi podporo srčka - dovajati jim je treba zdravila, da lahko srce intenzivneje črpa kri. Prestrašeni Starši so ob pogledu na cevke in aparature okrog otroka najprej prestrašeni in včasih obupani. Ko pa jim prijazno osebje na enoti intenzivne terapije razloži delovanje aparatur, so veliko bolj mirni. Nekateri starši, ki kar nekaj mesecev preživijo z nedonošenčkom na intenzivnem oddelku, na koncu postanejo že pravi »strokovnjaki«, saj tako dobro obvladajo naprave, ki otroku pomagajo živeti. Selitev Ja, za starše je selitev otroka v drugo sobo skoraj praznik. Saj to pomeni, da se lepo razvija, potrebuje manj pomoči aparatov in pridobiva na teži. Ko se nedonošenček preseli v druge prostore na intenzivnem oddelku, so tudi starši bolj sproščeni. Večina otrok še težko uravnava telesno temperaturo, zato so v tako imenovanih toplih posteljicah, na blazinah, ki nedonošenčka grejejo. Ko je nedonošenček že dovolj pri močeh, se lahko hrani po steklenički, nekateri pa se lahko tudi že dojijo. Mamice si pridno črpajo mleko v laktariju, kjer ga potem sestre pripravijo za vsakega otroka posebej. Tako kot je prezgodaj rojen otrok prikrajšan za nekaj mesecev v varnem maminem trebuhu, sta starša ob njegovem rojstvu prikrajšana, ker ga ne moreta pestovati in negovati. A takoj, ko otroček ne potrebuje več cevk, ga lahko starša začneta kengurujčkati. Mamica se nato kmalu vključi v nego in če je vse v redu in otrok pridno raste ter pridobiva kilograme, pomeni, da bosta z mamico kmalu odšla na oddelek k ostalim otročnicam in novorojenčkom. To pa pomeni skorajšnjo pot domov. |
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV