Najprej sem se doma sproščala med popadki
Popadki so se začeli ob 22.00 med sesanjem mačjega peska v kopalnici. Ravno sem se želela oprhati in bi morda celo imela spolni odnos po navodilih ginekologinje, ki me je ta dan pregledala v porodnišnici. Večkrat je to ponovila med pregledom, ker naj bi to masiralo maternični vrat in ga tudi mehčalo. Med pregledom mi je tudi zmasirala maternični vrat (kar je zelo bolelo) in povedala, da sem odprta en centimeter. Nato me je še ves dan bolel trebuh (imela sem občutek, kot da me ravno maternični vrat boli, na sredini pod trebuhom ...). Skratka, popadki so bili najprej na približno devet do 12 minut, zato sva se odločila, da poskusiva zaspati in pozneje spet štejeva.
Poskušala sem se sproščati in med popadki dihati, kot je priporočeno. Moram priznati, da je to lažje reči kot storiti in je treba ogromno koncentracije, da se med popadkom sprostiš in ga predihaš. To mi je relativno uspevalo, vmes sem recimo tudi 'dremuckala' in dihala in dihala. Okoli 1.00 zjutraj sem imela občutek, da grem iz popadka v popadek, zato sem znova začela meriti (z appom) in ugotovila sem, da imam približno na štiri, pet minut popadke, kar pa je že bil znak za odhod v porodnišnico.
Zbudila sem partnerja in sva še skupaj preštevala popadke in je bilo res na približno štiri minute, zato je partner rekel, da bo najbolje, da greva, pa če bom morala tam ostati ali pa roditi, bolje, kot da sva doma in da se ne zakomplicira. Okoli 2.00 sva se uredila in spakirala ter tako odhitela proti porodnišnici. Sprejem v porodnišnici je bil okoli 3.00. Partner je moral čakati v čakalnici, jaz pa sem se preoblekla in šla na CTG, kjer so bili vidni popadki. Po pregledu zdravnika sem bila odprta dva centimetra (in takrat sem pomislila groza, tako boli zdaj, a odprta komaj dva centimetra, moram pa se odpreti še osem, ajoj). Zdravnica je rekla, da bom dobila klistir, s čimer sem se strinjala, saj nisem šla nič na stranišče, čeprav me je med vsakim popadkom zelo zvijalo. Ena od babic (luštna rdečelaska) mi je dala klistir in svetovala, naj čim dlje zdržim, preden grem na stranišče, vendar sem zdržala komaj minuto, če ne še manj.
Vmes sem pokukala k partnerju, ki je bil čisto gotov, utrujen in od stresa povsem 'načet'. Rekel mi je, da ima občutek, da se bo samo zgrudil. Želela sem se sprehajati z njim po hodniku, vendar me je preveč zvijalo in sem letela na stranišče ... Malo sva se pogovarjala vmes in bil je zaprepaden tudi sam, da sem odprta komaj dva centimetra, in pomislil je, koliko časa bo še to trajalo ... Dal mi je malo vode, da sem naredila požirek, ker sem imela tako slab okus v ustih od ustne vode, ki sem jo žvrkljala, preden sva šla v porodnišnico. A takoj mi je postalo slabo, zato sem bruhala. Vsa ta agonija zaradi klistirja je trajala približno pol ure. Nato je prišla babica in dogovorili smo se, da grem z njo kar v porodno sobo. Partner pa je lahko šel domov, da ni čakal brez zveze. Poklicali ga bi, ko bom pripravljena za rojevanje.
Dogajanje v porodni sobi
Domov je šel okoli 4.55 (doma je bil 5.10). Jaz pa sem se ulegla v posteljo v porodni sobi, babica me je pokrila in svetovala, naj popadke predihavam in se skušam čim bolj sprostiti. Ugasnila je glavno luč in res sem se trudila predihavati in biti čim bolj sproščena med popadki. Slednji so me zelo boleli in moram priznati, da take bolečine nisem pričakovala (sestra mi je rekla, da so kot menstrualni krči, vendar me je bolelo 100-krat bolj, saj me menstrualni krči nikoli niso tako zelo boleli, poleg tega pa je bila ta bolečina bolj usmerjena v maternico, maternični vrat, medtem ko je pri menstruaciji pri meni bolj čutiti splošno bolečino v trebuhu, do zdaj nisem opazila, da bi bila ta bolečina tako locirana kot pri popadkih (morda le nisem bila prej nikoli pozorna)). Vse skupaj je trajalo (od prihoda v porodno sobo do poroda) približno eno uro in 45 minut, vendar sem imela občutek, da je mnogo dlje časa.
V sosednji porodni sobi je bil tudi porod in ženska je vpila na ves glas, imela sem občutek, da je celo večnost pritiska in vpila. Meni pa je po glavi rojilo: "Joj, kaj me čaka! Ali bom to zmogla, če že popadki tako bolijo? Kaj pa, če bi imela kar carski rez? Je to sploh mogoče, preden se namučiš s pritiskanjem? Mah ne, moram roditi naravno, zaradi dojenja in okrevanja! Joj, upam, da ne bo prišlo do tega, da me bodo morali rezati?" Takšne misli so se mi ves čas menjavale ... Potem je znova prišla babica in pogledala, koliko sem odprta, in je dejala, da zelo dobro napredujem (mislim, da je rekla, da sem odprta pet centimetrov, a da se glavica še ni spustila). Že pred pregledom si je pripravila neke pripomočke in pomislila sem, da ima palico, s katero predrejo mehur. In res, po pregledu mi je dejala, da mi bo predrla mehur. Ne vem, ali me je sploh kaj bolelo samo predrtje, mi je pa bilo nekoliko neugodno, morda boleče (vendar drugače kot popadki), ko mi je voda odtekala in ko mi je babica s prsti pritiskala navzdol pri presredku.
Nato mi je rekla, naj še počivam in tako kot do zdaj predihavam popadke ... Čez čas je spet prišla in me vprašala, ali želim protibolečinsko injekcijo in sem potrdila, da lahko. Ni bolelo ... obenem pa me je tudi vprašala, ali čutim bolečino v trebuhu ali me kaj pritiska navzdol. Takrat ji nisem znala odgovoriti, ker me je vse bolelo. A potem sem začela razmišljati, kaj in kako me boli in morda sem pozneje res čutila nekakšen pritisk navzdol in ne več toliko v notranjosti trebuha, tako kot prej, ko sem imela občutek, da čutim, kako se krčita maternični vrat in maternica sama. Pozneje je znova prišla in mi povedala, da se končuje njena izmena in da pride nova babica (morda sta prišli skupaj, ne vem, se ne spomnim, morda zaradi injekcije ali pa sem bila že od bolečin nekoliko omotična).
Skratka, nova babica me je večkrat prišla pogledat, kako sem, in odšla v sosednjo porodno, kjer je druga rojevala. Mislim, da je rojevala celo večnost, jaz pa sem tudi imela popadke celo večnost (a dejansko je bilo vsega konec v eni uri in 45 minutah). Po kar nekaj njenih stokih sem zaslišala: "Carski ... Pokliči kirurga ..." in sem si mislila: "Ojoj, toliko mučenja, pa se ni nič zgodilo."
Čas je za finale
Nato je prišla k meni babica in pogledala, koliko sem odprta, in mi rekla, da lahko rodim. Vprašala me je, ali koga pokliče. Sem ji odgovorila, da je partner šel domov, in je bila kar malo zaskrbljena, če bo lahko prišel pravočasno, a sem jo pomirila, da bo v 10 minutah tu. Dala mi je telefon in sem ga poklicala in rekla, naj hitro pride, ker bom morala roditi. Babica je dodala, naj ne hiti, da se ne bi zgodila še prometna nesreča, da bomo počakali. Partner mi je povedal, da sem ga klicala ob 6.05 in on je bil pri meni v porodni sobi točno ob 6.25. Ta čas sem počivala tako kot do tedaj, napol v deliriju, zaspana, poskušala sem biti čim bolj sproščena in predihavati popadke ... Ko je prišel v porodni oddelek, ga je pričakala babica in mu pripravila oblačila za v porodno sobo. Bila sem zelo vesela, da ga vidim.
Vse, kar je sledilo, je bilo nekoliko megleno, ne spomnim se ravno poteka samega dogajanja. Skratka, prišli sta še ena babica in ginekologinja, partner je bil na moji levi. Govorila mi je samo ena babica (mislim, da sta bili ostali dve kar tiho). Naročila mi je, da pokrčim noge, in ko pride popadek, naj pritisnem ter napnem trebuh. In med pritiskanjem naj se nagnem naprej, da bo lažje. Partner mi je držal glavo in me potiskal naprej, jaz pa sem pritiskala na vse pretege in poskušala izpolniti vse, kar se je od mene zahtevalo. Držala sem se za kolena, da je šlo lažje. Babica mi je med pritiskanjem in popadkom ves čas s prsti masirala presredek oz. okoli celotnega spolovila, kot bi na ta način pomagala, da se še bolj odpiram oz. da bi šla glavica lažje ven. Druga babica mi je pritiskala na trebuh. Po prvem popadku in pritiskanju je babica partnerju dejala, naj gre raje na desno stran, saj bo tako druga babica na levi strani lažje pritiskala na trebuh. Zdravnica pa je ves ta čas stala ob koncu levega roba postelje in opazovala, morda je kaj govorila, vendar se ne spomnim. Slišala sem samo babico, s katero sva se že prej pogovarjali. Na sredini popadka mi je zmanjkalo moči, a babica je takoj rekla: "Hitro zajemi zrak in pritisni." In sem. Ko je popadek popustil, je rekla, naj se sprostim, in ko bo spet prišel, naj močno pritisnem, in tako smo naredili trikrat. Ob četrtem popadku (pritisku) pa je ven pokukala glava.
Deklica ob rojstvu ni jokala
Mislila sem, da bom kar umrla in da glavica nikakor ne bo prišla ven. Ne le da je bolelo, je tudi peklo. Sploh nisem vedela, če bom zmogla. Sem pritiskala in pritiskala, nisem pa videla, kako zadeva napreduje, in sem si mislila, da ne bom imela dovolj moči, da rodim dojenčka. A mi je uspelo! Nato sem z naslednjim popadkom še enkrat močno pritisnila in ven so pokukala ramena in takoj za tem je še ostalo na hitro spolzelo ven. Pogledala sem proti mednožju, kjer je ležala, babica jo je brisala, a ni jokala. Poskušala sem videti, ali diha. Ne vem, ali je partner ali sem jaz vprašala, ali je vse v redu, in je rekla, da je. Kmalu za tem sem opazila, da diha, a da ne joka in je rekla babica, da nič narobe, da ima malo zamašene dihalne poti in ji je začela čistiti z aspiratorčkom plodovnico iz nosu in žrela. Vmes sem partnerju namignila, naj snema in fotografira. Ko je lažje dihala, mi jo je dala na trebuh. Bila je tako topla, mehka, gladka. Res čudovit občutek, ko tako pobožaš svojega otročka, ki je ravno prišel iz tvojega trebuha. Nato jo je babica vzela in še malo očistila dihalne poti ter jo dala v grelno posteljico, da se ogreje. Vmes sem babico vprašala, ali imam raztrganine ali so me rezali, in je rekla, da me niso. Je pogledala še, ali sem bila raztrgana, in takrat je bila tam še zdravnica. Bilo je vse v redu. Ko je bila hčerka še na porodni postelji, je babica preščipnila popkovno vrv in je iz nje vzela še kri, ki sva jo darovala v javno banko.
Kmalu po porodu sem morala še enkrat pritisniti, in to je vodila zdravnica, ki je nekoliko vlekla za popkovino in morda je druga pritiskala na trebuh in posteljica je šla gladko ven, brez večjega napora in bolečin. Ker me je zanimalo, kako je videti, mi je zdravnica tudi pokazala in razložila, kako je videti notranjost mehurja, in potem je obrnila in pregledovala še posteljico in tudi druga babica je gledala. Vse je bilo v redu, bila je cela, kar je bilo super. Nato so mi zamenjali rjuhe na postelji, mi dali med noge gromozanski vložek in me lepo pokrili in rekli, naj ležim s prekrižanimi nogami.
S partnerjem sva nato le občudovala to malo bitje v grelni posteljici, 'nagico' našo lepo in bila zelo vesela in ponosna. Kako je lep dojenček ... Glavica je bila nekoliko podaljšana zaradi poroda, vendar je bilo kmalu bolje (že popoldan) in drugi dan skoraj nič. Partner je sicer lahko dlje poljubljal in božal hčerko, jaz sem malo težje to počela s postelje, vendar tudi njemu ni bilo lahko, ker ga je preveč grelo v glavo, ko je bil sklonjen nad njo. Ko sva bila še v porodni (tam sem bila do 10.20), sva pisala SMS z novičko in predvsem fotografirala z obema telefonoma ter fotoaparatom našo lepotičko. Hčerka je ves čas gledala in bila v budnem stanju, opazovala je vse okrog sebe, zelo zanimivo. Kmalu je začela odpirati usta, da bi sesala. Čez nekaj časa jo je babica oblekla in mi jo pristavila najprej na desno dojko in sva se dojili. Bilo je nekoliko boleče, a v primerjavi s porodom mala malica. Po pol ure ali celo več mi jo je pristavila še na drugo dojko. Vmes nas je prišla babica večkrat pogledat, meni je zamenjala vložek, izpolnjevala podatke in podobno. Rekla nama je, da sem bila zelo pridna, da sem bila zelo sproščena in da je bil super porod (no, nekaj v tem smislu). Ob 10.00 je babica vprašala partnerja, ali jo bi želel držati v naročju. Mislim, da je bil kar malo prestrašen, ker se je bal, kako bo šlo, a ga je potolažila, naj se ne boji. Lepo mu jo je dala v naročje in sta se tako lepo gledala in poljubljala ter 'cartala' približno 20 minut.
Priljubljena porodna babica Miranda
Nato je prišla medicinska sestra s porodnega oddelka s posteljo. Babica je vzela hčerko in ji oblekla še kapico, mene pa je druga medicinska sestra pospremila do postelje, da sem se ulegla, babica pa mi je poleg položila še hčerko. Ko ji je dala kapico gor, je babica rekla drugi babici, ki je bila tudi v porodni sobi: "Poglej jo, je kot stara teta." Nato sta me obe odpeljali v sobo 3 v 2. nadstropju porodnišnice, kjer je v sobi že ležala druga mama s hčerko, ki jo je rodila ob 3.00.
