Dan se je začel tako kot običajno. Sina sem peljala v vrtec in se odpravila k prijateljici na kavo. Med najinim čvekanjem sem začutila, da moram na potrebo. Kot večina, seveda, to najraje opravim v miru, zato sem pohitela domov …
Na stranišče grem prvič, drugič … zaenkrat še brez bolečin, a ker se je tako začel moj prvi porod, postanem sumljiva. Partnerju pošljem sms-sporočilo o mojih obiskih stranišča, on pa mi odpiše, da sem verjetno kaj takšnega pojedla. Pokličem prijateljico, če ima čas, da pride do mene, ker če bi se slučajno res začelo kaj dogajati, ne bi želela biti sama v predihavanju popadkov. Dogovoriva se, jaz pa odhitim pod tuš.
Tam pa se začne: zvijanje se okrepi in pospeši z 0 na 100. Kljub močnim bolečinam se trudim lepo depilirati noge in si umijem lase, ker z mastnimi pač ne morem v porodnišnico. Ko ne zdržim več, grem zopet na potrebo. Med popadkom sedim na straniščni školjki, ko malo popusti, vstanem in si sušim lase.
Na vratih končno pozvoni, grem odpret na domofon in takrat začutim neznosen pritisk, usedem se nazaj na školjko, nagonsko pritisnem in v rokah že držim glavico. Prvo sekundo pomislim: ''Počakaj, morava v porodnišnico!'' A že naslednji trenutek se zavem, da tale ne bo nič čakal. Primem ga in ga potegnem k sebi v naročje. Takoj glasno zajoče, in to me pomiri. Gleda me z velikimi temnimi očmi, jaz pa mu rečem: ''Joj, koliko lask imaš.'' Nato končno skozi vrata pride prijateljica, zdelo se mi, je da je do drugega nadstropja potrebovala neskončno dolgo, čeprav je prišla v dveh minutah in v desetih od mojega klica. Ko vstopi in me vidi, kako naga sedim na školjki z dojenčkom, jo skoraj kap: tudi sama je bila namreč noseča! A ostane prisebna, zavije naju v brisače in haljo ter pokliče reševalce in novopečenega očka.
Ko pridejo, prerežejo popkovino, nato odpeljejo dojenčka in nato še mene. Do takrat pridivja tudi očka iz službe in pomaga nesti nosila v rešilni avto. Spomnim se babice, ki mi je ob prvem tudi ekspresno hitrem porodu dejala: ''Gospa, ko boste drugič rojevala, pridite ob prvem prdcu, sicer boste rodila doma.'' Pa sem se ji smejala.
No, zdaj vem, da je imela še kako prav. V porodnišnici se porodi še posteljica, kar naenkrat ni več bolečin, samo še nepopisna sreča, ker se je vse dobro končalo in sem 10. 2. 2012 ob približno 10.30 rodila zdravega korenjaka in jo odnesla brez šivov. Tako je kljub zimi in mrazu na verjetno enega od najbolj mrzlih dni tega leta v naše življenje posijal še en sonček Mark!
V stoje pa je v domači kopalnici rodila še ena pogumna reševalka.
Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na
