Salome pravi, da preživlja čudovito jesen – najlepšo v življenju. Prestopila je že prag 50-ih let in nima nobene krize. Pripravila je tudi veliko rojstnodnevno zabavo. In abrahama se je veselila z besedami: "Praznovala bom pol stoletja! Kaj ni to lepo?" 

Kje ste odraščali?

Na prelepem otoku Rab na Hrvaškem. Morje, sonce, burja ... Najlepše je bilo spomladi in jeseni, ko ni bilo veliko turistov.

Kakšni ste bili kot otrok?

Ufff ... Ja, bila sem zelo živahen otrok. Vse me me je zanimalo, tudi tisto, kar me kot otroka ne bi smelo. Rada sem nagajala staršem, tako kot vsi otroci.

Kot fantek Neno na otoku Rab:

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Skromno. Nismo imeli veliko, ampak lačni pa tudi nismo bili. Mami je bila kuharica, ati pek. S sestro in bratom nismo dobili vsega, kar smo si želeli. Po mojem mnenju je tako tudi prav. Opažam, da imajo danes otroci vsega preveč in ne vedo, kako je, če ne moreš vsega dobiti. Zaradi skromnega otroštva danes cenim malenkosti, starejše, življenje na sploh.

Kdaj ste se začeli zavedati, da ste drugačni?

Že v samem otroštvu, ko sem se začela zavedati sebe. Zanimale so me drugačne stvari: recimo lutke, kuhanje, ženska opravila, ženske obleke, ličila. Vse, kar je bilo prepovedano za fantke.

Z mamo Milico:

Jan Plestenjak objavil fotografijo, na kateri je skupaj z mamo

Komu in kdaj ste se prvič zaupali? Kakšen je bil odziv?

Že pri 14 letih sem ne samo domačim, temveč celemu otoku dala vedeti, da sem drugačna. Seveda takrat to ni bilo normalno, ampak nisem nikoli čutila, da bi morala kaj skrivati. Živeti kot nekdo drug, če to nisem. Ob razkritju pa se je doma začela kalvarija, vsak dan smo se kregali. Kaznovali so me, mi prepovedovali, me pošiljali k psihiatru, bioenergetiku, me "zdravili".

Kakšen odnos ste imeli z mamo in očetom, sorojenci? So vas razumeli, podpirali ali ne?

Takrat me nihče ni podpiral. Dolgo, dolgo so potrebovali. Šele pred petimi leti se je vse začelo spreminjati na boljše.

Vseskozi sem želela spreminjati njih. Ko pa sem se odločila spremeniti sebe in sprejeti, da pač ne razumejo, so se tudi oni spremenili. Zanimivo, kajne?

Z mamo in sestro:

Kdo vam je v življenju najbolj pomagal? Predvsem v smislu, da ste se sprejeli taki, kot ste?

Sama sem si pomagala. Nihče ti ne more pomagati, če si sam ne ali si ne želiš. Mislim, da sem v redu človek. Sem zelo pozitivna, rada prisluhnem, pomagam, če se le da. Verjela sem v svoje sanje in danes jih zdaj živim, kar je najbolj pomembno. Treba je vztrajati na svoji poti in verjeti vase!

Kaj bi svetovali nekomu, ki odrašča in ki se tudi počuti ujetega v lastnem telesu? Ki čuti, da je drugačen? Kaj bi mu sporočili?

Sporočila bi mu, da z njim ni nič narobe. Rodimo se takšni, kot smo. Sledite sebi in svojem srcu. Življenje je zelo lepo, če ga živimo, kot si sami želimo.

Na plaži na domačem Rabu:

Kaj bi svetovali staršem, kako naj pomagajo, sprejmejo, podprejo otroka, ki čuti, da je transseksualec?

Starši, to je vaš otrok, vaša kri. Sprejmite svoje otroke takšne, kot so. Da se razumemo – tudi staršem ni lahko. Ampak najbolj težko je nam. Podpora družine je zelo pomembna.

Ne ukvarjate se s tem, kaj bodo rekli drugi. Nihče ni popoln, tudi vaši zlobni sosedje niso. Ne razumem staršev, ki zavrnejo svoje otroke zaradi razlogov v smislu "kaj bo pa rekel sosed".

Si morda tudi vi želite otroka? Če da, kdaj? Kaj bi vam bilo kot staršu najbolj pomembno pri njegovi vzgoji? Če si ga ne želite, zakaj ne?

Žal svojega biološkega otroka ne morem več imeti.

Glede vzgoje pa: starši morajo poslušati otroke, njihove želje, njihove sanje, ker niso kar tako prišle v njihove glave. Nikakor ne krojite njihove usode, kaj bodo delali, katero šolo bodo naredili, saj s tem uničujete njihovo kreativnost in ovirate njihovo pot. Pomagajte jim, pogovarjajte se z njimi, prisluhnite jim. Ni res, da starši najbolje vedo.

Verjemite, da nam ni lahko živeti v družbi, ki težko sprejme drugačnost. Zato otroku pomagajte predvsem sprejeti se samega sebe. Vsak človek bi moral živeti, kot si želi, kot sam hoče, čuti. Zelo je žalostno, ker večina živi tako, kot se od njih pričakuje.