Sanne V. je 35-letna ločenka, mamica treh otrok, ki je po ločitvi srečo v ljubezni našla v Svenu – človeku, o katerem govori samo v superlativih. »Ker je ostal kljub moji strašljivi diagnozi,« pravi. Zdravniki so pred sedmimi leti namreč ugotovili, da je same okužena z virusom HIV.

Virus HIS ljudje še vedno povezujejo z enakimi dejstvi kot v 80. letih prejšnjega stoletja. Revije so takrat polnile zgodbe ljudi, ki umirajo zaradi tega virusa. Govorili so o kugi. »Tako bo kmalu tudi pri tebi,« si je mislila Sanne, ko je izvedela za diagnozo. Samo nekaj je bilo narobe: njeno življenje se ni skladalo s tistimi zgodbami. Nikoli ni bila homoseksualka, niti ni jemala drog ali se udeleževala kakšnih orgij in podobnih s spolnostjo povezanih aktivnosti. Ravno nasprotno. Poročila se je s svojo prvo ljubeznijo, s katero sta bila par od 15. leta. Nato se je po desetih letih zakona on zaljubil v varuško njunih treh otrok, jo zapustil in se preselil k njej. Življenje uboge Sanne je takrat izgubilo ves pomen, vso vrednost. Bila je na dnu.

Odziv na strašljive nevihtne oblake, ki so se nenadoma zgrnili nad njo, je bil zanjo povsem neobičajen. »Odpeljala sem se do bližnje diskoteke in tam spoznala šarmantnega, izobraženega in negovanega fanta. Nenadoma sem se znašla v njegovem objemu. Veliko sva plesala in se začela na neki točki tudi poljubljati. Na koncu sva pristala v njegovem avtu. Nisem se več prepoznala, to nisem bila jaz. A vendarle mi je 'pasalo'. To je torej poželenje, ki sem ga do takrat gledala samo v kakšnih pocukranih romantičnih filmih. Zakaj pa se mu pravzaprav ne bi predala, sem mislila. To je bilo to. Hiter, spontan seks. Nič več,« se dogodkov tiste usodne noči spominja Sanne.

Nekaj dni pozneje je Sanne spoznala svojega sedanjega partnerja Svena. »Z njim je bilo vse spet na nekih ustaljenih tirnicah. Počasi, korak za korakom, kot sem bila navajena. Ni bil avanturist in odlično sva se ujela.« Nekaj tednov pozneje je morala Sanne na operacijo kile. »Če danes pogledam nazaj, je bila ta operacija pravzaprav darilo. Če ne bi šla, bi se stvari verjetno odvijale precej slabše,« razmišlja mlada mamica. Nekaj dni po tem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, jo je poklical zdravnik, ki jo je operiral in jo prosil, naj se čim prej oglasi v njegovi ambulanti. Začudena je bila nad njegovim pozivom, saj je dobro okrevala, a sta se s Svenom vseeno odpravila do bolnišnice. Tam pa je sledil niz očitkov, ki so ji dobesedno prestrelili glavo. Zdravnik je brez olepševanja začel rogoviliti, češ zakaj mu ni povedala, da je okužena z virusom HIV, saj bi se lahko med operacijo tudi sam okužil.

Kaj? Kje? Kako? Zakaj?

Sven je prebledel in se sesedel, Sanne ni bilo jasno, kaj se dogaja. V tistih nekaj trenutkih je razmišljala o tisoče situacijah in teorijah. »Sem okužila Svena? Ali je morda on okužil mene? Od kod se je vzel ta virus?« so bila vprašanja, ki ji niso dala miru. Sledile so minute, ure, dnevi šoka. Sanne je pokonci držala samo ljubezen do njenih treh otrok. Ker traja nekaj tednov, preden je mogoče ugotoviti okužbo z virusom HIV, sta morala Sannin bivši in sedanji partner čakati skoraj celo večnost, da sta lahko opravila test. Oba sta bila zdrava, o virusu ni bilo ne duha ne sluha.

Bila je vesela, predvsem zaradi Svena. Navsezadnje sta se pred to strašljivo diagnozo vselej brez zadržkov predajala strastem. A njeno veselje se je hitro spremenilo. »Svenu sem začela govoriti, da bom tako ali tako umrla, da se moje življenje končuje, zato naj si najde drugo žensko. Ne, je bil odločen, ne bom te zapustil. Nikoli.« Po prelomnem obisku zdravnika je Sanna začela tuhtati, kje se je okužila. Druge razlage ni bilo: okužil jo je tisti simpatični fant, ki ga je spoznala v diskoteki in s katerim si je privoščila tisto nekaj tako neznačilnega za njen karakter.

Štiri mesece po tem, ko so ji zdravniki povedali, da je okužena z virusom HIV, je Sanna doma padla po stopnicah. Na srečo je imela le nekaj odrgnin, a pokazala se je tudi kri. »Sinček je takoj prihitel k meni in me vprašal, ali mi lahko pomaga. Postala sem histerična. 'Ne dotikaj se me! Moja kri je zastrupljena!' sem vreščala nanj. V tistem trenutku sem zagledala njegove zmedene oči, v katerih so se začele nabirati solze. To je zabolelo. Močno zabolelo,« se spominja Sanna, ki je imela do svojih otrok vedno zelo čustven odnos. Veliko je bilo stiskanja, poljubčkov, objemov. A tega je bilo s HIV konec. Avtomatično jih je začela odrivati stran, saj jo je bilo strah, da jih bo okužila.

»Srce se mi je paralo v bolečinah, ko sem gledala, kako zaradi mojega ravnanja trpijo tisti, ki sem jih imela najraje. In seveda so otroci čutili, da sem v mislih povsem drugje. Pri svojem umiranju. Pri premišljevanju o tem, komu jih bom zaupala, ko ne bom zmogla več skrbeti za njih,« se težkih trenutkov spominja Sanna. A ko je prvič obiskala specializirano ambulantno za paciente, okužene z virusom HIV, se je v njeni glavi zgodil preobrat. Zlovoljna je stopila v ordinacijo in se ponovno znašla pred človekom v beli halji ter čakala na nov val očitkov. A kar je sledilo, je bilo vse kaj drugega. »Zdravnik mi je dejal, da moja kri ni v najboljši kondiciji, a da obstajajo zdravila, s pomočjo katerih lahko ta nesramni virus držim v šahu. In da so moje previdnostne in varnostne poteze, kar zadeva otroke, močno pretirane, sem slišala govoriti zdravnika. 'Poljubite jih, objemajte jih. Nič se ne bo zgodilo.'«

Okuženi z virusom HIV se lahko postarajo

Številni ne vedo, da se okuženi z virusom HIV lahko postarajo. Celo nezaščiteni spolni odnosi so dovoljeni, če se okuženi le drži pravil in jemlje vsa predpisana zdravila. A v Sanninem primeru je bilo najpomembnejše, da je bila svojim otrokom lahko ponovno mama, je pa res, da se je morala navaditi biti ponovno ljubeča do njih. Vse ok, torej? Kakor se vzame. Razmerje s Svenom je bilo še vedno prepredeno z občutkom krivde in številnimi strahovi. Sama sebi se je zdela zelo sebična, ker si ga je zaželela, čeprav se je zavedala, da lahko z eno samo napačno potezo okuži tudi njega.

Sanna in Sven sta torej nekako ujela pravi ritem v njunem odnosu, česar pa nikakor ne bi mogli reči za njene sorodnike in znance. Novica o njeni okuženosti se je razširila s svetlobno hitrostjo in reakcije so bile zelo različne. Najbolj se je bala odziva staršev sošolcev njenih otrok. Kot se je izkazalo, upravičeno. 'Oni imajo uši, raje se ne igraj z njimi', so nekateri svoje otroke odvračali od Sanninih. Drugi so bili povsem neposredni: 'Tvoj otrok lahko pride na obisk k mojemu, a mojega k tebi enostavno ne spustim.' Sanno so take besede bolele, a priznava, da je strahove teh staršev celo razumela. »Bili so namreč pod vplivom predsodka, da smo tisti, okuženi z virusom HIV pač izobčenci, ljudje, ki bomo kmalu umrli in zaradi katerih lahko umrejo tudi sami. Ostali so ujeti v predstavah, ki so veljale pred desetletji. Prav zato sem se odločila, da bom hodila po šolah in otroke osveščala o napredku, ki smo ga dosegli na tem področju.«

»'Poglejte me, sem HIV-pozitivna.' Ob tem stavku veliko 16-letnikov obnemi. 'Ampak videti ste povsem zdravi in fit,' mi rečejo. 'Trenutno se dobro počutim,' jim povem. A povem jim tudi še nekaj drugega. Da sem, ko je postalo jasno, kje in kako sem se okužila, še nekajkrat šla v diskoteko, v katerem sem srečala tistega očarljivega fanta, ki me je okužil. Nisem mu hotela ničesar očitati, saj morda še sam ni vedel, da je okužen, a želela sem ga videti in ga prositi, naj preneha s svojim početjem. Ni namreč težko izračunati, kaj se zgodi, če si vsak konec tedna privošči samo en seks z obiskovalko diskoteke. 'Ste ga srečali?' vsakokrat zanima otroke, ko jim pripovedujem svojo zgodbo. 'Na žalost ne,' jim odgovorim,« svojo zgodbo zaključi ponosna mama treh otrok.

Ko je objavil fotografijo, ni pričakoval, da se bo zgodilo TO!