Mesec po poroki, leta 2007, sem izvedela, da sem noseča. Prvič. Kako veseli trenutki, prvi pregledi, poslušanje srčka, ultrazvok, gledanje svojega nerojenega otročička. Z eno besedo: ''Vau!'' Pa ni trajalo dolgo, le do 17. tedna (bil je ponedeljek in zdi se mi, kot bi bilo včeraj), ko mi je ob peti uri zjutraj odtekla voda. Bila sem na obisku pri starših, ko sem šla na stranišče in pljusk. To ni bilo lulanje, bila je plodovnica. Dežurna medicinska sestra in zdravnica sta najprej razmišljali, da imam prehlajen mehur. Po tehtnem premisleku mi je sestra napisala napotnico (zdravstvena izkaznica je ostala na drugem koncu Slovenije) in me poslala na ginekološki oddelek bolnišnice. Ker je bilo to zgodaj zjutraj in medicinska sestra v sprejemni še ni spila kave, sem mislila, da bom šla kar domov brez pregleda in s prazno denarnico. Saj me ni hotela sprejeti brez zdravstvene izkaznice in ker je bila sveto prepričana, da se vse skupaj izmišljujem, me je z malim listkom poslala k ginekologu ter mi povedala, da bo pregled izredno drag, ker ni nujen. In hvala bogu za ginekologa, ki je v red spravil to sestro!

Po ginekološkem pregledu so me obdržali na oddelku, saj so čakali na popadke, ki pa jih ni bilo. Dobila sem tudi sredstvo za umetne popadke, a ni pomagalo nič. Tako mi je ginekolog v torek predpisal neke injekcije, strup, po katerih sem bruhala žolčno tekočino in imela drisko. Dobila sem dve injekciji, eno ob devetih in eno dve uri kasneje. Pol ure po drugi injekciji se je začelo dogajati to, kar ne bom nikoli pozabila.

Ker nisem smela sama iti na stranišče, sem imela kovinsko nočno posodo kar v sobi (v sobi sta bili še dve pacientki). Po dveh injekcijah sem začela dobivati popadke, ob enem pa me je prijelo tudi veliko potrebo, ki sem jo opravila v to nočno posodo, v katero je padel tudi moj otročiček. Medicinske sestre po tem nikakor nisem mogla poklicati, tako da je pacientka, ki je bila takrat z mano v sobi, poklicala sestro, ki je bila babica, da je prerezala popkovino in me z deli, ki so še ''viseli'' z mene spravila v posteljo, kjer sem čakala dve uri in pol, da so mi naredili še abrazijo.

To pa ni bilo dovolj, pol leta po spontanem splavu, sem dobila iz porodnišnice opomin, da moram splav plačati, ker nisem imela zdravstvene izkaznice (kasneje tistega ponedeljka sem jim jo dala, a jo menda niso več rabili). Po prejetju sem se z zavarovalnico in bolnišnico dogovorila, da je stroške plačala moja zavarovalnica. A to še ni vse! Po štirih mesecih, po opominu, sem prejela še en opomin pred izterjavo. Zakaj? Ker računovodkinja ni vknjižila računa, ki ga je zavarovalnica plačala, nova računovodkinja pa tega ni vedela, stara pa se je upokojila.

Druga nosečnost je trajala do 23. tedna.

Ko sem končno lahko eno zgodbo delno zaključila (delno zato, ker še danes nimam odgovora, zakaj mi je odtekla voda), se je začela dogajati nova - najprej kot vesela novica, da sem zanosila. Kako sva se z možem razveselila dveh črtic na testu! Ponovno pregledi pri ginekologu … poslušanje srčka, gledanje našega otročička na ultrazvoku. Kako super! Pa ni trajalo dolgo … no ja, trajalo je do 23. tedna, potem pa …

14. februar 2009, bila je sobota. Doma sem pospravljala (nič fizičnega), ko sem prvič začutila bolečino v trebuhu. Malo sem se usedla in bolečina je popustila. Pa sem spet vstala in nadaljevala. Nekajkrat se je bolečina ponovila, a ni bila tako huda, da bi jaz obmirovala. Poleg tega pa še - nosečnost ni bolezen, ginekolog mi je rekel, da sem preveč občutljiva, ko sem mu povedala za podobne težave že tedne pred tem in tudi ostali so se strinjali z njim, da samo brez veze skrbim in naj grem raje v naravo. In tako sva z možem šla popoldne na sprehod. Ko sva se približno ob 17. uri vrnila domov, sem šla počivat, ker me je spet bolelo. A sem kaj kmalu morala na stranišče in opazila sem rjavo sluz. Mož je poklical v zdravstveni dom, oni pa so nama dejali naj greva kar na urgenco v prestolnico. Od tam so naju napotili v porodnišnico. Prijazni ginekolog me je pregledal in rekel, da sem odprta 2 cm, zato sem morala ostati v porodnišnici. V nedeljo je prišel ginekolog (ni se predstavil, sama pa bi po videzu trdila, da je bil zelo priznani in znani ginekolog) , ki me je od daleč vprašal, zakaj sem pri njih in nato se je odšel ukvarjati z nosečnico, ki je bila tik pred porodom. Pregleda zaradi nedelje nisem imela in tudi obljubljenega ultrazvoka (obljubljeni od ginekologa) nisem imela. Ponoči (z nedelje na ponedeljek) je bilo noro. Imela sem strašanske bolečine (sedaj vem, da so to bili popadki). Že ob 22. uri sem poklicala medicinsko sestro zaradi bolečin, prinesla mi je šumeče tablete, ki vsebujejo magnezij, in še ene tablete (imena se ne spomnim, prav tako ne, zakaj sem jih dobila) ter mi naročila, če bom imela še bolečine, naj jo pokličem, da mi bo dala injekcijo. Ob polnoči sem jo ponovno poklicala (a je prišla druga sestra), ki mi je naročila, naj pijem šumeče tablete, ki vsebujejo magnezij, ter mi zabičala, naj jih ne motim več. Noč je bila seveda dolga … Zjutraj me je prišla pogledat tretja sestra, ki me je pozdravila, in samo dejala, da sem ponoči dobila injekcijo (ki jo dejansko nisem dobila). Kaj pametnega ji nisem mogla reči, ker je že izginila. Kmalu po tem, sem dobila zajtrk in takrat je prišla ginekologinja, pri kateri sem dobila občutek, da je še nekje nekdo, ki me posluša. Takoj me je odpeljala v sobo za pregled, kjer je ugotovila, da sem odprta 5 cm in da je po vsej verjetnosti vsega konec. Cel ponedeljek sem potem v sobi še predihavala popadke. Ob 18. uri me je še enkrat pregledala in mi povedala, da se tudi tokrat ne bo srečno končalo in naj se pripravim za porodno sobo. Takrat je bil z mano mož, ki ga je medicinska sestra nagnala domov z izgovorom, da lahko ''porod'' traja še ure in ure in da ne rabi biti zraven. In tako je on šel domov, jaz pa sama v porodno sobo. Nekaj minut čez 19. uro se je rodil najin sinček, ki je zajokal in me narahlo brcnil, nato pa je umrl v rokah babice (sklepam, da na poti k mrzlemu inkubatorju … spomnim se še to, da je babica vpila, zakaj ji niso prižgali inkubatorja, kot jim je dejala).

Po prepričevanju in veliki želji, so mi okoli 20:30 prinesli mojega mrtvega otročička, da sem se v miru lahko poslovila od njega. Takrat sem tudi podpisala papirje, da lahko njegov pepel posujejo v parku, namenjenem vsem malim angelčkom.

Tretja sreča je trajala le en dan …

In tako se je končala druga moja izguba. Tri mesece po porodu je prišlo vse za mano, ko sem ostala brez otroka in nato še brez službe, saj je takrat bila velika recesija. Bila sem na dnu … Nihče me ni razumel, vsi so bili prepričani, da bi morala vse skupaj že preboleti, sploh pa zato, ker sem se prve tri mesece po izgubi počutila v redu. Začele so se težave med mano in možem, prepiri z mojimi domačimi in odtujitev z njegovimi. Padla sem v depresijo … Ko sem se nekako pobrala, sva ponovno poskušala zanositi, a ni bilo uspeha.

Po pogovoru s psihoterapevtom sva prišla z možem do ugotovitve, da bova vso stvar morala vzeti v svoje roke. Po nekakšnem čudežu sva prišla do drugega mnenja profesorice, ki mi je takoj napisala napotnico za laparoskopijo in histeroskopijo; po nekakšnem naključju je ugotovila 2 cm dolgo pregrado, ki jo na nobenem ultrazvoku niso videli. Ker po treh mesecih še vedno nisem zanosila, sva šla z možem v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ko sva letos februarja čakala na menstruacijo, da bova šla po njej v postopek, sem nekako začutila, da sem ponovno noseča. In zadnjega marca sem naredila test, ki je pokazal, da se nisem zmotila.

Ta sreča je trajala en dan, že v nedeljo sem rahlo zakrvavela. V torek sem se prijavila za prvi pregled, ki sem ga imela konec aprila. Vmes sem bila zaradi rahle krvavitve dvakrat na urgenci, kjer sem spet dobila občutek, da brez veze skrbim. Čeprav se bere grdo, ampak pri drugem pregledu me je ginekologinja skoraj nadrla, kaj ''paničarim'', da so njene prijateljice bolj krvavele kot jaz in so donosile in naj grem kar domov. Do konca aprila, preden sem šla k svoji ginekologinji, sem imela vsak dan rjav in krvav izcedek. Boljšega odziva tudi od svoje ginekologinje nisem dobila, ko sem ji omenila izcedek … Nato sem imela 10. maja prvi ultrazvok, ki se je končal po petih minutah, saj se na njem ni videlo srčka, plod pa je bil za tri tedne premajhen … In preden končam še tretjo zgodbo - vprašanje moje ginekologinje, preden sem zapustila sobo, je bilo: ''Ali sem kaj krvavela oz. ali sem imela kaj krvavega izcedka?'' In ko je bil moj odgovor pritrdilen, mi je rekla, da potem sem pa sigurno jemala zdravila, ki preprečujejo splav. Raje ne bom zapisala tega, kaj se je takrat dogajalo v meni.

V soboto, 11. maja, me je mož odpeljal na urgenco, kjer so mi ob 11. uri naredili ponovno abrazijo. Bilo je tako, kot da bi si sama želela splav. Večinoma sem čutila bolečine, ko je zdravnica izsesavala plod, obenem pa sem slišala pogovor med anestezistom in njegovo pomočnico.

In tako sem ponovno na začetku, sama (čeprav imam moža), pozabljena od vseh. Nekdo mi je nekoč rekel, da človek lahko pade skozi rešeto … In res je, vedno padem skozi povsod …

Preberite si še eno izpoved slovenske mamice, ki bo iz vas privabila čustva.