Pogovarjali smo se z Mario Magdaleno Szmatula Černe, ki je v otroški svet ‘poslala’ srčne Mimice.

Kdaj, kje, zakaj, kako se začne pravljica o Mimicah?

Pravljica o Mimicah se začne skupaj z novico, ko sva izvedela, da bova zibala. Idejo za Mimice (seveda nisva takrat še vedela, da se bodo imenovale prav “Mimice”) sva dobila “v paketu” skupaj z novico, da bova imela hčerkico. Za otroka sva želela seveda le najboljše. Začela sva zelo natančo raziskovati svet otroških izdelkov – tudi igrač. Zelo sva bila presenečena, da ob tako neverjetni poplavi vsega nisva našla igrače, ki bi jo zares želela ponudi svoji hčerki. Nisva našla pravega prijatelja in spremljevalca za hčerko. Nisva našla junaka, ki bi nama odgovarjal tako z estetskega vidika, kakor tudi iz kakšnih materialov je izdelan, kakšno zgodbo prinaša in kakšne vrednote nosi. Ne vem, mogoče sva imela previsoka pričakovanja ...? Vzela sva to kot izziv. Odločila sva se ustvariti igračo – junaka, ki bo izpolnjeval vsa pričakovanja tako staršev kot otrok. Združila sva svoje moči (jaz sem umetnica, mož je vzgojitelj, ki že več let dela v vrtcu) in tako se je začela pravljica o Mimicah.

Kakšni junaki so Mimice? Kakšno sporočilo nosijo?

Mimice so dobri junaki, ki prinašajo dobre verdnote. Želim, da Mimice popeljejo otroke in starše v svet ljubezni do samega sebe in do sočloveka, v svet spoštovanja samega sebe ter drugih ljudi in narave. Vemo, kako pomemben je dialog z otrokom, kako pomemben je tudi svet domišlijie, zato želimo z Mimicami ustvariti poseben prostor za pogovor, za kvaliteten dialog in pustiti tudi prostor za otroško fantazijo. Naše Mimice so namenjene predvsem otrokom, saj potrebujejo svoje prijatelje, ki jih spremljajo že od zibke, in jim pomagajo osvajati ta svet. Mimice so namenjene tudi osveščenim staršem, ki za svoje otroke želijo le najboljše, ki želijo, da njihovi otroci odraščajo v svetu, polnem ljubezni in spoštovanja. V končni fazi so Mimice ustvarjene za vse, neodvisno od starosti, za vse, ki imajo radi dober, preprost dizajn in 'luškane' stvari. So narejena za vse, ki jim ni vseeno za ta svet, saj imamo vedno radi ob sebi nekaj ljubkega, če pa še to pomaga spremeniti svet najbolje ... kaj si lahko želiš več?

Iz česa so narejeni in zakaj so otrokom všeč?

Pri iskanju Mimic, njihove oblike, karakterjev, materialov, skratka, pri iskanju tistih pravih Mimic, sva se obrnila na starše in otroke, saj sva želela ustavriti igračo, ki izpolnjuje pričakovanja obeh strani. Naredila sva vprašalnik na temo igrač, junakov in vrednot in ga poslala po Sloveniji, na Poljsko in drugam po svetu. Pogovarjala sva se z otroki o igračah in junakih, opazovala sva njihovo igro in potrebe. Jaz sem ves čas šivala prototipe. Tako korak za korakom so nastale Mimice. Mislim, da so zato zelo všeč tako otrokom kot staršem točno zato, ker združujejo pričakovanja obeh strani.

Starši so seveda želeli, da je igrača varna, da je pralna, da ni kosmata (to je bila želja predvsem mamic), da je varna za dojenčke, da prinaša dobre vrednote. Osveščeni starši so zelo želeli, da je igrača narejena lokalno, da ni uvožena 'iz bog ve kod'. Otroci so želeli mehkega prijatelja, ki ga lahko stisnijo k sebi. Želeli so igračko, ki je prav posebna in samo njihova. Z opazovanjem smo spoznali, da se mora igrača dobro prilegati otroški roki, da mora imeti primerno obliko. Otroci imajo tudi radi kakšne dolge elemente, ki jih radi vlečejo, držijo v roki ali celo 'pocuzajo' ali grizljajo. V Mimicah je vse to.

So narejene iz lokalnih materialov (tako polnilo kot tekstil so izdelani v Sloveniji). Materiali imajo vse potrebne certifikate in so primerni tudi za alergike. Uporabljamo tkanino tipa jersey, ki nima dolgih dlak (otrok nima ust polnih dlak ) in ki se lahko pere (program občutljivo, pri 30 °C). Pred kratkim smo dobili tudi certifikat, da Mimice ustrezajo tudi fizikalnim, mehaničnim standardom za igrače v Evropski Uniji in, da so varne za otroke že od rojstva. Ustvarila sve dva lika: Medveda in Zajca, ki sta posebej priljubljena med otroci in imata zelo, zelo lepo simboliko. Oba imata mehka trebuščka za stisniti se in podolgovato obliko, ki se odlično prilagaja mali otroški dlani. Oblika je čimbolj preprosta. Oba imate dolge »elemente«, ki jih lahko otrok vleče ali žveči. Medved ima dolge roke za objemanje, tolažbo in božanje. Zajec ima dolga ušesa, da lahko posluša vse male in velike skrivnosti. Vsaka Mimica ima ročno izvezen obraz, kar naredi vsako od njih še posebej unikatno. Imamo tudi veliko izbiro barv. Nočemo se omejevati na »rožnato za punčke« in »modro za fantke«. Ta ločitev je se samo čuden »izum« sodobne družbe (in nima nobenega smiselnega vzroka). Otroci imajo radi vse barve. Vsaka barva ima tudi svoj pomen, zato vsakdo lahko izbere Mimico, ki mu najbolj odgovarja. Kot vidite, vsaka stvar v Mimici ima svoj pomen in ni brez vzroka.

Na začetku sem igrače, ko še niso bile Mimice (saj nismo pričakovali, da se bo vse tako razvilo), šivala sama, najprej ročno, potem na osnovnem šivalnem stroju, ki sta mi ga posodila prijatelj Jure in njegova hči Hana. Tako sem iskala oblike in izdelovala prototipe Mimic. Ko se je zgodba začela širiti, sva se takoj odločila, da želimo delati v duhu socialnega podjetništva. Veliko ljudi ne ve, kaj je socialno podjetništvo, in mislijo, da je to kakšna dobrodelna organizacija. Ne, to ni dobrodelna organizacija (smeh), to je normalen 'biznis'. Ja, to razlagam tako: to je 'biznis' s človeškim obrazom, kjer sta človek in njegovo dobro prvobitnega pomena (ne pa zaslužek). V našem priemru pomeni to, da naše igrače šivajo težko zaposljivi ljudje (trenutno sodelujemo s podjetjem, ki zaposluje invalide). Vsi so normalno plačani (in se o plačilu dogovarjamo skupaj). Pomeni tudi, da delamo loklano – uporabljamo slovenske materiale in podpiramo razvoj lokelne produkcije. Denar vlagamo v razvoj celotne ideje, ne pa v višjo plačo direktorja.

Tako naše Mimice prinašajo dobre verdnote že od samega začetka, od svojega nastajanja.

Trenutno Mimice šivajo ljudje invalidi zaposleni v podjetju. V njihovi delavnici Mimice nastajajo od samega začetka. Jaz določim barve, ki jih bomo uporabili za Mimice in vse sporočim v šivalnico. Tam iz tekstila ročno izrežejo kroj v primernih barvah, potem postoma sešijejo telo Mimice na šivalnih strojih. Sledi polnjenje igrač s polnilom (antialergično polnilo, ki ga uporabljajo tudi za otroške vzglavnike) in potem gospa zelo natančno zašije zadnjo luknjico kar ročno z iglo in šivanko (je prava mojstrica skritega šiva!). Takšno Mimico prevzamemo mi. Vsako Mimico še natančno pregledamo, ali je vse v redu in tako sledi ročno šivanje obrazov. Obraze šivam sama, če je naročilo veliko, potem tudi potrebujem pomoč. Zdaj že tri mesece zelo intezivno sodelujem z ekipo štirih deklet, ki zelo pridno in zares z veliko ljubeznijo vežejo Mimicam obraze. Tako pripravljeno Mimico opremimo z ustrezno etiketo, zapakiramo in z veliko ljubeznjio in dobrimi misli pošljemo k novemu lastniku ali naročniku.

Glavni vzrok, zaradi katerega so nastale Mimice, je moja hči Kalina. Ona je bila motor za vse. Kot mama seveda želim za svojega otroka le to, kar je najboljše, zato sva z možem naredila Mimice. In seveda tudi zato priporočam Mimice vsem staršem. Vem, kaj vse Mimica nosi v sebi. Vem, kje, iz kakšnih materialov in v kakšnih pogojih nastaja. Vem, kdo jih šiva. Vem, kakšne vrednote stojijo za Mimicami. Mimice so točno takšne, kot si želim tudi z estetskega vidika – ne narekujejo preveč, pustijo prostor otroški domišljiji, so asketske in preproste. Vem, da Mimice prinašajo ljubezen in spoštovanje in točno to so vrednote, ki jih želim za mojo hči in tudi za vsakega otroka. Mimice so majhne, ampak lahko naredijo veliko sprememb na bolje.

Iz mini projekta je zrasla prava podjetniška ideja. Kdo vse je zaslužen za to? Ima zraven 'prste' tudi vaša hčerka?

Seveda je hči vzrok za vse to, saj so zanjo nastajale prve Mimice. Od začetka je Kalina velik in zelo pomemben del tega projekta. Ona vedno preverja kvaliteto Mimic in ves čas nam daje zelo pomemben »feedback« glede našega dela. Od samega začetka moje podjetniške dogodovščine je Kalina ves čas prisotna. Ko je bila dojenček, je z mano hodila na vse delavnice in predavanja na temo podjetništva. Točno se spomnim prvih delavnic, ki sem se jih udeležila v sklopu projekta »pankultikum«, ki jih je organizirala slovenska filantropija, Kalina je bila takrat stara šest mesecev. Sledilo je veliko predavanj, delavnic, šola podjetništva, srečanja in tudi poslovne sestanke, ki smo jih preživeli skupaj. Kot mama z malim otrokom (no, zdaj ni več tako mala, saj ima Kalina skoraj tri leta) opažam, da družba ni navajena na mame z otrokom v poslovnem svetu. To me žalostni. Veliko žensk, ki bi rade nekaj delale in se razvijale tudi poslovno/karierno, so postavljene pred odločitvjo »delo ali otrok«. Zaradi nekaterih pristopov v družbi se veliko žensk odloči ostati doma in razvijati v smeri »house managmenta« (ki je zelo, zelo pomembna in na žalost podcenjena vloga), ampak ne upajo delati nečesa, kar bi rade. Meni je bilo tudi težko, saj ni lahko vzeti otroka na recimo poslovni sestanek ali predavanje. Moraš se bolj organizirati, moraš biti pripravljen na vse možnosti (lakota, mokra plenica, pobruhana majica), v torbici moraš imeti barvice in žogo. Včasih moraš prezreti kakšen začuden pogled ali komentar. Včasih moraš sestanek prestaviti na primernejšo uro ali ga preklicati. Včasih tudi greš brez otročka, če meniš, da bo tako bolje. Zgodilo se mi je tudi, da sem odpovedala udeležbo poslovnega dogodka, ker »otrok ni bil zaželen«, že nekaj ur kasneje so me klicali z opravičilom in ponovnim povabilom, na dogodku pa je bil tudi otroški kotiček z barvicami in malim prigrizkom. Mislim, da se lahko veliko spremeni za mame tudi v poslovnim svetu. Samo moramo imeti pogum, da zagovarjamo svoje vrednote, glede na svoj svet in svoje srce. Rada bi tudi, da ima moja hči vzgled doma. Rada bi, da vidi pogumno mamo. Meni vse skupaj ni preprosto, saj nisem nikoli pričakovala, da bom zašla na podjetniško pot. To je zame velik izziv in istočasno velika dogodivščina. Veliko se učim in veliko razvjam in to je res super. Vsak dan prinaša nekaj novega.

Veliko mi pomeni pomoč in podpora moža Jošta, ki bdi nad vsem. Jošt gleda na nekatere stvari s »trezno glavo«, me pogosto pomiri, saj sem zelo čustvena in tudi pogosto me čustva prevzamejo. Pogosto do poznih ur delava skupaj, pakirava Mimice, pripravljava letake. Jošt skrbi tudi za papirje in organizacijo. Zelo sem srečna, ker so Mimice zares družinski projekt.