Bila sem sproščena. Nič živčna ali neučakana kot prvič. A tokrat bo res drugače, se mi je podilo po glavi, medtem ko sem dan pred porodom opazovala svojega dvoletnika na poganjalcu. Naročili so mi, naj pridem v ponedeljek, če se čez vikend nič ne zgodi. Z dvojčkoma ne bodo čakali do konca. Bila sem v 38. tednu.

"A kar dvojčka? Čestitam! To ni kar tako!" so bile prve besede medicinske sestre, ko sem z zdravniškim kartonom v roki izstopila iz ginekološke ordinacije po prvem nosečniškem pregledu. Takrat se mi je zdelo, da čutim neko mešanico veselja in zaskrbljenosti. Strah in vzhičenje hkrati. Danes bi rekla, da je bila predvsem zmeda.

Tega toplega junijskega ponedeljka sva z možem sina peljala v vrtec, potem sva šla direktno v porodnišnico. "Danes bo," je rekla zdravnica po kratkem pregledu, čeprav sem komaj čutila popadke v primerjavi s prvim porodom. V prvem nadstropju porodnišnice pa – gneča. Prednost ima nosečnica, ki je tik pred porodom, potem dve, ki sta že 10 dni čez rok, vse porodne sobe so bile polne.

Nato so me vendarle poklicali. Tokrat sem bila v večji, modri porodni sobi. Hladna se mi je zdela. Babica me je opozorila, naj se ne ustrašim. Ko bo šlo zares, bo porodna soba polna osebja, saj porod dojenčkov spremlja številčnejša ekipa.

Moja dvojčka sta dvojajčna, vsak v svoji posteljici, kar je bilo manj nevarno tako za nosečnost kot sam porod. Rodila sem naravno brez umetnih podatkov, brez lajšanja bolečin. Dvojček A (tako jih vodijo v nosečnosti), torej tisti, ki se bo rodil prvi, je bil obrnjen na glavico, dvojček B na ritko. Babici sem v šali rekla, da sem se odločila roditi hitro, ker sem lačna in nočem zamuditi zadnjega bolnišničnega obroka. Obenem je bolečina znosnejša, če traja krajši čas. Smejala se je, da bom potem res morala pohiteti.

Dobri dve uri zatem je na svet prijokal drobcen, čudovit deček. Ime mu je izbral oči. Jasno se spomnim moža, ki ga je prvi videl: "Hej ... tak je kot Matija. Enaka sta, poglej ga!" mi je govoril. In res, podobnost z našim prvorojenim fantom je bila takoj vidna. A v nasprotju s prvič tokrat svojega novorojenčka nisem mogla takoj pestovati, ga objeti.

"Gospa, med naslednjim popadkom si odpočijte, potem gremo naprej," mi je babica dala navodilo. Dolgo ne smejo čakati, saj se lahko dojenček začne obračati zaradi več prostora v maternici.

Čeprav res ni trajalo dolgo, se mi je zdela večnost. Moj tretji otrok je na svet pokukal točno osem minut za starejšim bratcem. Tako lep! Če je včasih žalosten, ko mu kdo reče, da je mlajši dvojček, da se je rodil zadnji, ga potolažim, da je zato bil večji. In takoj je zadovoljen.

Nisem načrtovala treh otrok. Če že, sem bila prepričana, da bo potem med njimi tudi kakšna punca. Seveda je imeti dva dojenčka naenkrat svojevrsten izziv – posebej na začetku. Oba se ponoči zbujata in to ne ob istem času, oba sta lačna in hranjenju velikokrat ni videti konca. Oba jokata in lahko v isti glas. A imeti in roditi dvojčka jemljem kot nekaj posebnega. Kot privilegij, ki ni bil dan vsem.