''Henry! Če slišim samo še eno besedo iz tvojih ust ... Samo pojdi v avto in umolkni! Danes si pretiraval. Dovolj te imam za danes,'' je kričala Monica Bielanko na svojega štiriletnega otroka. Opazila je, da jo opazujete dve ženski in si šepetata nekaj. Bila je prepričana, da komentirata, kako grozna mama je. Usedla se je v avtomobil in dala glasbo na ves glas, samo da ne bi slišala otrokovega joka.

Kaj pa se je zgodilo pred tem? Za Babble je napisala:

''Ja, grozno je zvenelo, ko sem kričala na sina. Če bi jaz slišala katero drugo mamo, da tako kriči na svojega otroka, bi jo verjetno tudi jaz grdo pogledala ali pa bi si grdo mislila o njej. Toda ženski, ki sta me gledali, nista vedeli, da sem zadnji dve uri preživela v nabavi s tremi otroki (kar je že samo po sebi zadosten razlog za kričanje ali jokanje), da sem na koncu dobila karton pred vsemi nestrpnimi ljudmi, ki so bili priča vsem mojim niansam sramote.

Če se vam še to nikoli ni zgodilo, si ne morete predstavljati, kako globoko sram me je bilo. Če niste vzgajani s kupončki in akcijami, nezdravo zavedajoč se ekstremne revščine, potem ne veste, kako travmatično je, ko si ne morete privoščiti osnovnih živil. Za nekoga bi bila to samo neumna zmota z računom, ampak zame je bilo to še eno potrdilo, da bom za vedno reven otrok iz slabe družine.

Če prihajate iz revščine, če je dejstvo, da ste revni, kot teče kri po vaših žilah, če ste doživeli, da vaša mama joka, ker ne more kupiti hrane, nikoli ne boste namensko ''likali'' kartice. Četudi ste prepričani, da imate denar na računu, vedno bo obstajal strah, da vam bodo zavrnili kartico.

Tega dne se je zgodilo najhujše. Z vozičkom, polnim živil, z lačnimi otroki in že na robu, in parom za sabo, kateri nestrpno čaka na vrsto, moja kartica je bila zavrnjena. V glavi mi je začelo brneti, v grlu se mi je naredil cmok, po hrbtu mi je začel teči pot.  O, bog, prosim ne. Moja najhujša mora se uresničuje.''

Monica je še enkrat odtipkala geslo za kartico, a je bila vseeno zavrnjena. Preko mobilnega telefona je preverila stanje na računu in dejansko je je imela 49 EUR, mislila pa je, da ima 490 EUR. Želela je pograbiti otroke brez stvari in zbežati. Toda druga prodajalka jo je odpeljala na prazno blagajno in ji pomagala izbrati stvari, ki jih bo plačala. Obdržala je kruh, mleko, plenice, kosmiče, hrano za psa in toaletni papir.

Ko je sin opazil, da je vrnila torbo, na kateri je bil Sponge Bob in sta jo 10 minut izbirala, je začel jokati. Poskušala ga je pomiriti, vendar je bil to njegov tretji izpad v zadnjih dveh urah. Dovolila mu je, da je izbral majhno čokoladico in ga prepričala, da se bosta po torbo vrnila, toda to ni pomagalo, jokal je glasneje in glasneje. Vse bolj nerodno ji je bilo in želela je oditi.

Ko je končno začela zlagati stvari v avtomobil, se je zlomila. Zadrževala je solze in začela se je dreti na sina, hkrati pa je čutila, kako jo drugi obsojajo, čeprav ne vedo, kaj vse je doživela le nekaj minut nazaj.

Jokala je vso pot nazaj domov. Zvečer je potekalo vse po ustaljeni rutini, po pravljici so otroci odšli spat. Sin je pozabil na torbo, toda ona tega še dolgo ne bo.

''Zato če vidite, da se starši vedejo kot norci do svojih otrok, prosim imejte na umu, da ne veste, s čim se v tem trenutku bori. Kot vsi imam tudi jaz predsodke do drugih, še posebej staršev, ampak to ni v redu. Ne prečrtajte jih takoj. Ker preprosto ne veste.''   

Neznanec je pomagal mami s štirimi hčerkami, v zameno pa je želel ...