Poročila sva se pred triindvajsetimi leti, ko sem jih imela komaj osemnajst. In od takrat naprej sva skupaj – skupaj greva spat, vstanem pa večinoma pred njim, ker mi tista jutranja ura, preden grem v službo, pomeni razvajanje, ki ga moja samska prijateljica enači s celodnevnim sproščanjem v savni. Potrebujem uro tišine, vonj kave in mir, v katerem si včasih celo uspem nalakirati nohte. Takrat sem prava dama! 

Barva na nohtih me navdaja z nekim nenavadnim občutkom samozavesti. Hujšam ne, ker nimam časa, le jem bolj malo, ker mi večkrat ne znese. Ko se pogledam v ogledalo, vidim v njem lepo mamico treh sinov – žal jo vidim samo jaz. Težko rečem, kaj vidi moj mož, ko me pogleda. Če naju primerjam, kako se trudiva drug za drugega, lahko rečem, da je vsaj deset stopnic za mano.

Pogrešam tiste trenutke, ko me je tlesknil po riti ali me ujel samo v kopalnici in sem si mogla potem slino obrisati z brade ... Danes je situacija popolnoma drugačna. Gospod se je razvadil – oziroma je vsak dan bolj razvajen. Morda bo bolje, če rečem, da je vsak dan bolj ''ustaljen''. Sploh odkar sva tretjič postala starša. Večkrat se vprašam, kaj se je zgodilo, da je vse tako drugače. Žal ne najdem odgovora. 

In kadar začnem premišljevati o tem, postanem slabe volje, na koncu pa si rečem, da zagotovo pretiravam in da bo jutri vse drugače, bolje. Pa ni. Zvečer, ko se v posteljo odpravita še starejša sinova in imava čas samo drug za drugega, gospod prižge televizijo in godrnja z napol priprtimi očmi. Ne pomaga niti, če predem, se privijam k njemu in mu šepetam, da sem za akcijo ... Škoda izgubljati besede, da se ob taki tihi zavrnitvi počutim kot užaloščena hijena.

Najbolj me boli to, da se njemu zdi vse tako samoumevno. In vedno, ko ga vprašam, kdaj naj si vzamem čas, da bom utrujena (ja, utrujena!), ker žal pri nas metla ne pometa sama tal, likalnik ne zlika sam perila in predvsem nimamo lončka kuhaj – da ne omenim, da popoldan pomagam otrokoma pri šolskem delu in zlagam kocke z najmlajšim – se skregava. 

In potem se pregovarjava, kdo več dela in kdo bi bil po vsej logiki lahko bolj utrujen, zaključek pa je vedno tak, da prizna, da premalo gradi na najinem odnosu. In v tisti hudi jezi in žalosti vedno sprejmem odgovor tega kalibra, čeprav en del mojih možganskih celic ve, da me je želel s tem samo 'utišati'. Do naslednjega dvoboja.

Če prosim najstarejšega sina, naj začne že enkrat za seboj pospravljati umazano perilo, in srednjega, naj zobne ščetke ne pušča kar tako v lijaku, ter najmlajšega, da je treba igrače zvečer zložiti v za to namenjeno škatlo, bi mogla moža prositi, naj enkrat za božjo voljo ne bo utrujen in naj se spremeni v ljubimca in uživa z mano? 

Sem jaz čudna ali česa ne razumem? V bistvu sta si najstarejši in najmlajši član naše družine zelo zelo podobna – oba se počutita varnega v ustaljenem urniku, pomembna je rutina, oba potrebujeta moje 'crkljanje' ... 

In ko o tem po telefonu tarnam prijateljici, ta navrže, da moškega najlažje spraviš ob pamet, če se ''zrihtaš in greš ven''. V kaosu mešanih občutkov se mi v tistem trenutku ta ideja sila dopade. Zmeniva se v kavarni in komaj čakam naslednji večer.

V petek zjutraj mu pošljem sporočilo, da grem ven. Nazaj dobim 'O. K.', kar pa to ni več, ko zvečer nase potegnem komaj kdaj uporabljene stare mrežaste nogavice in črno minikrilo – kaj drugega kot dekoltirana srajčka k temu pač ne sodi. ''Kam pa greš? S kom pa greš?'' zaslišim šokirano zanimanje v njegovem glasu. ''S sodelavci se dobimo,'' zamrmram nazaj. ''Dedci?'' ''Tudi pridejo, ja,'' težko zadržujem smeh, poljubim svoje tri fante – ob čemer mi srednji z velikimi očki reče, kako sem lepa – in se počutim neizmerno dobro. 

Tudi če ima laž kratke noge, mi tega dobrega občutka ne more nihče vzeti. Mož mi sledi do vhodnih vrat, kjer mi zašepeta v lase, naj kmalu pridem domov. Pomežik, za katerega vem, kaj pomeni ... Očitno le nisem navadna gospodinja, očitno še znam ... Petkov večer ni nič posebnega. Vroča čokolada, ženski čvek, poslušanje in smejanje prijateljici, ki ima ''težave'', ki to sploh niso. 

Misli mi večkrat uidejo domov ... Sem naredila prav? Zakaj sem se zlagala? Ali fantje že spijo? Kaj dela on? Kaj bi delala, če bi ostala doma?

Ko pridem domov, mož spi na kavču. Prebudi se toliko, da me objame, in prvič v življenju dočakam jutro v minikrilu ... v moževem objemu. In v pozdrav mi ne zaželi dobrega jutra, ampak mi reče, da me ima rad ...