Konec nosečnosti sem preživljala v najbolj neprijetni julijski in avgustovski vročini. Novica, da bom kmalu postala mlada mamica, me je presenetila tik pred novim letom. Od takrat naprej sem se za nekaj mesecev morala posloviti od življenja, ki sem ga bila vajena. Nič več »kofetkanja« s prijateljicami, nič več brezskrbnega nakupovanja, še študij sem morala prekiniti. Zaradi »jutranje slabosti«, ki je pri meni trajala cel dan, cele prve štiri mesece, se mi je življenje naenkrat spremenilo.

Poleti se je začel vedno bolj bližati porodni termin, ki sem ga imela določenega 6 dni pred mojim rojstnim dnevom. Zadnji mesec je bilo moje počutje odlično, čeprav sem bila ogromna kot slon. Veliko sem se gibala, en dan pred porodnim terminom sem bila še v kinu. Vsa družina je bila v veselem pričakovanju mojega sina. Ampak moj mali princ ni hotel priti iz trebuha. Na porodni termin sem bila na pregledu pri svojem ginekologu. Opravili smo ctg, kjer je po navadi mali vedno spal. Tako da so me sestre vedno nafilale s čokolado, jaz pa sem ga malo bolj močno pobožala po trebuhu, da je naredil tista dva giba. 4 dni po porodnem terminu sem bila naročena v porodnišnico na kontrolni pregled.

Premalo plodovne vode

Tam je zdravnica ugotovila, da je zelo malo plodovne vode (še zdaj ne vem, kam bi mi naj »odtekla« in seveda, kdaj?). Poklicala je predstojnika oddelka, ki mi je razložil potek indukcije poroda. Sama sem bila brez kakršnih koli znakov poroda, nadaljevanje nosečnosti pa je bilo v mojem primeru nesmiselno. Na pregled sem prišla že »oborožena« s svojimi tremi potovalkami, kot da grem na morje za 14 dni, tako da sem ostala čez noč v porodnišnici. Zvečer je prišel fant na obisk. Ne vem, od kod sem črpala energijo in pogum za dan, ki me je čakal. Zmrazi me, ko se spomnim tistega večera. Bil je kot zatišje pred groznim neurjem.

Zatišje pred neurjem

Tako – zjutraj ob 8:00 me je čakalo sproženje poroda. Vstala sem zgodaj, se stuširala, bili so grozno vroči dnevi. Spakirala sem svoje tri nahrbtnike in čakala na sestro, ki me je pospremila v porodno sobo. Dali so me v veliko porodno, z blazinami, gugalnikom, radijem. Najbrž so že predvidevali, da bom za nekaj časa 'kampirala«' tam. Prišli so me pregledat in mi vstavili prvo tableto za mehčanje materničnega vratu. Do 16:00 sem začela čutit tiste prve popadke, v stopnji bolečine menstrualnih krčev. Poskušala sem jih šteti, a še niso bili redni. Sprehajala sem se po porodni sobi, hodniku, nekaj časa bila na ctg, po mobitelu klicala prijatelje in sorodnike. Dobila sem za jest in piti. Ampak porod (ki bi ga naj dočakala) še je bil zeeelo daleč. Vključila sem si radio, se pozibavala v gugalniku ter čakala. Zvečer so mi vstavili še eno tableto. Popadki so prihajali redni na deset minut. Potem nisem smela več vstati. Ostala sem na postelji s ctg-jem. Poslušala sem, kako so druge ženske preživljale popadke in rojstvo - torej kričanje in preklinjanje. Ob polnoči mi je prišel zdravnik predreti mehur. Do takrat sem bila odprta 4 centimetre. Ob 2:00 sem dobila v žilo umetne popadke. Sestra, ki mi jih je dala, me je pomirila z besedami: ''Umetno sproženi popadki nič manj in nič več ne bolijo kot vaši, čisto isto je.'' No, mene je grozno bolelo. Popadki so se stopnjevali vso noč. Vsake pol ure so me prišli pogledat, koliko sem odprta. In vsake pol ure so videli, da sem še vedno odprta samo 4 centimetre. Ampak popadki so še bolj stopnjevali. Do 8:00 (ko sem v porodni ležala že 24 ur in dočakala zopet isto izmeno babic), nisem imela več popadkov, ampak en grozen popadek, ki je trajal in trajal že dve uri. Mislila sem na besede sestre, ki je predavala na materinski šoli, kako predihavati. Niti na pamet mi ni padlo, da bi vdihovala čez nos, ker sem se že dušila zraven. Na usta so mi porinili masko s kisikom, jaz pa sem bila še vedno odprta samo štiri centimetre. Ko sem pa pogledala na ctg in otrokov srčni utrip, bi najraje nekoga v svoji bližini po glavi udarila. Tako so me še pustili pol ure. Takrat sem imela občutek, da je še za vsako žival boljše poskrbljeno, ko pričakuje mladiča. Šest polnih ur sem prestajala umetne popadke popolnoma brez smisla. Ob 9:00, ko sem začela zahtevala zdravnico k sebi vsake tri minute, so se končno odločili za carski rez. Nekaj tistih minut, ko so me premaknili iz porodne v operacijsko sobo, se sploh ne spomnim. Pred operacijsko so mi dali soljeno vodo za piti, s katero sem si polila cel vrat.

Nadaljeval se je carski rez s spinalno anestezijo. Posadili so me na stol, vstavili v hrbet kateter, začeli z mrzlo vato preverjati delovanje anestezije in že so me prerezali. V eno roko sem še vedno imela infuzijo nekih vitaminov, na usta pa so mi še vedno držali kisik. Ko so mi začeli dojenčka »vleči« ven, sem čutila premike, kot da ležim na razburkanem morju. Potem še sesanje posteljice in šivanje. Med šivanjem sem zaspala (do takrat nisem spala več kot 27ur), sestra me je začela skoraj panično trepljati po rami – sem jo hitro pomirila, da sem še med živimi. Slišala sem dojenčkov jok, čez čas so mi ga prinesli k glavi, da sem ga lahko poljubila. Ko so končali z operacijo, pa je ena sestra pogledala moje papirje in zakličala drugi: »Poglej datum od gospe!« S temi besedami še je mene spomnila, da sem dobila sina na svoj rojstni dan. Tako so mi vse čestitale za dvojno srečo in me odpeljale na intenzivno nego. Tam so me napolnili s protibolečinskimi, da sem lahko v miru zaspala do 16:00, ko so bili obiski. Takrat je prišel fant, pripeljali so mi tudi sina. Še bolj srečna sem bila čez par dni, ko sem lahko šla s svojim malim princem domov. Pričakalo nas je nekaj neprespanih noči, po enem mesecu in pol pa že skoraj prespi noč. Včasih se vprašam, s čem sem si zaslužila tako pridnega otroka, ki me vsak dan znova napolni s srečo in veseljem.

Njeno življenje se je popolnoma spremenilo!