Babici sem dejala, da želim čim prej roditi, čeprav je bilo do predvidenega datuma poroda še tri tedne. Vročina, utrujenost, velik trebuh so me močno utrujali.
Zvečer sva s partnerjem ležala v dnevni sobi, obdajali so me občutki, da je porod vse bližje. Umirila sem se in premišljevala ter si močno želela, da bi občutila prvi popadek. Ni ga bilo. Ura se je bližala polnoči in partner je odšel v spalnico, da bi si odpočil, saj je moral zjutraj v službo. Mene pa je mučila nespečnost in sem se odločila, da še malo pogledam program na televiziji. In tako sem tudi zaspala na kavču v dnevni sobi. Ob 4. uri zjutraj me prebudi neki čuden občutek v trebuhu. Malo sem še poležala, nato pa sem vstala, saj sem hotela na stranišče. Stala sem sredi dnevne sobe in pod seboj zagledala lužo. Prišel je čas. Odhitela sem v spalnico in zbudila partnerja. Povedala mu, da mi je odtekla voda in da je čas, da se odpraviva v porodnišnico. Ves zmeden je vstal iz postelje, me pogledal in rekel: ''Prav, saj to ni nič hudega.'' Začela sem se krohotati in šele takrat se je zavedal, kaj je rekel in kaj se v resnici dogaja. Najprej sem se uredila, nato pa tudi jaz vsa zmedena pripravljala torbo za v porodnišnico. Preden sva odšla, sva tašči in tastu povedala, da si njun vnukec ali vnukinja želi na svet.
Na poti sva izbirala ime
Med vožnjo sem začela razmišljati, kaj vse me še čaka, ko prispem tja. S partnerjem sva se še ustavila na bencinski črpalki in kupila baterije za fotoaparat ter se dogovarjala o imenih. Tik pred prihodom v porodnišnico pa sem se spomnila, da sem pozabila pogledati na uro, na koliko časa so bili popadke. Začela sem spremljati uro in ugotovila, da o popadkih ni ne duha ne sluha. V porodnišnici so me lepo sprejeli in pregledali. Dogajalo se ni čisto nič. Partner je zato odšel v službo, dogovorila sva se, da ga pokličem, ko bo čas za odhod v porodno sobo. Ura se je približevala osmi zjutraj. Še vedno niti sledu o popadkih, počutila sem se odlično, vsa nestrpna, kdaj končno dobim v roke svojo štručko. Malo pred deseto uro so me spet pregledali in dejali, naj pokličem partnerja, saj mi bodo sprožili umetne popadke, da se bo porod čim prej začel. In tako sem polna pričakovanj odšla v porodno sobo, kjer je že ležala in predihavala popadke neka druga bodoča mamica. Začeli so me obdajati strahovi. Minute do prihoda partnerja so se vlekle kot jara kača. Na sosednji postelji je bila bodoča mamica tik pred porodom, za piko na i pa je CTG-aparat začel zaznavati, da moji štručki pada srčni utrip. Šlo mi je na jok. Kar naenkrat je bilo ob meni ogromno ljudi v belih haljah, ki so panično reševali mojo štručko. Partnerja pa še vedno od nikoder. Iz sosednje sobe se je zaslišal otroški jok.
Po licih so mi spolzele solze. Solze strahu, pričakovanj in želja, da čim prej odidem iz porodne sobe.
Končno. Partner je bil ob meni. Postalo mi je lažje. Ura se je bližala poldnevu. Še vedno nič. Samo popadki, ki so se vedno bolj stopnjevali in začela sem se zavedati, da sem vse bližje cilju. Pogled na uro. Tri popoldne. Stanje še vedno isto. Popadki na minuto, a napredovanja ni. Postala sem zelo lačna. Zaželela sem si hamburger. Čeprav sem bila že precej izmučena, sva se s partnerjem pošteno nasmejala moji želji. Ura je bila že pet popoldne. Zaslišalo se je zvonjenje bolnišničnega telefona. Bila je svakinja. Doma jih je že pošteno skrbelo, kaj se dogaja, saj se nihče od naju ni javljal na telefon. Sestra ji je razložila, da sem še vedno v porodni sobi in da še ni novic.
Moči so pojenjale
Sedem zvečer. Moči so mi pojenjale. Psihično sem bila utrujena. Partnerja sem prosila, naj mi pomaga, da ne zmorem več. Ves nemočen je spustil solzo po licu in zdravnika prosil, naj nekaj naredi. Imela sem samo dve izbiri. Vztrajanje ali urgentni carski rez. Moja odločitev je bila carski rez, saj sem bila preutrujena za nadaljevanje, porod pa ni in ni napredoval. Partner je moral zapustiti porodno sobo. Pripravili so me na operacijo, nato pa odhiteli v kirurški blok. Med potjo sem na hodniku zagledala zaskrbljenega partnerja in mu narahlo dvignila roko v pozdrav. Kaj se je potem dogajalo z mano, ne vem. Spomnim se prebujanja v sobi za prebujanje. Povedali so mi, da sem rodila zdravo deklico. Vesela sem bila, da je vsega konec. V porodnišnici sva ostali šest dni. Komaj sem čakala, da greva domov, v objem najinega atija. Po tej izkušnji sem si rekla, da se kar nekaj časa ne bom odločila za ponovno nosečnost. Pa vendar. Spomladi bomo štirje. Priznam, pošteno me je strah poroda.
