''Vaš otrok izgleda premajhen in se premalo redi. Da se prepričava, vas bom napotila v bolnišnico,'' so bile besede, zaradi katerih je veselje v hipu zapustilo moje telo in začeli so se najdaljši trenutki v mojem življenju. Mama, ki se je v tem času zdravila za rakom na pljučih, mi je stala ob strani in kljub svojim neznanskim bolečinam vame vlivala pozitivne misli. Nikoli niti za trenutek ni pomislila, da bi bilo lahko z otročkom kar koli narobe.
Strah, tesnoba …
S strahom v srcu sem odšla na pregled v bolnišnico. Vsak trenutek, ki sem ga preživela na ginekološkem stolu in gledala, kako zdravnica nemo polzi z ultrazvočno napravo po mojem trebuhu, je bil dolg kakor dan. Čakala sem na njen odziv, a videla sem le zaskrbljeni obraz. Nato pa je le spregovorila: ''Ste vi opravili nuhalno svetlino?'' To je bila puščica v moje srce. Moj obraz je prekrila sivina, vendar sem samozavestno odgovorila, da seveda je bil test opravljen in rezultati zelo spodbudni. Nato je nadaljevala pregled, in ko sem mislila, da je minil že vsaj en teden, je spregovorila: ''Ali kadite? Ali pijete alkoholne pijače?'' ''Ne, nič od tega, še več, trudim se, da zdravo živim.'' Sedaj pa res nisem vedela, kaj še lahko pričakujem. Kaj je z mojim otročkom??? Nato je odložila ultrazvočno napravo in spregovorila: ''Vaš otročiček je res nekoliko manjši glede na vašo velikost, vendar je z njim vse v redu. Res pa je, da je vaša posteljica že zelo slaba, a še vedno v mejah normale. Pojdite oddat še kri, nato pa bova redno spremljali vašega otročička, kako napreduje.'' Bilo je, kot da bi ponovno zaživela. Kot tisti metuljčki v trebuhu, ko se pojavijo, ko si zaljubljen. Toda ne glede na vse, sta se vame naselila dvom in strah, saj nisem razumela, zakaj je postavljala takšna vprašanja. Kaj če se je zmotila??? Kaj če bo z mojim otročkom res kaj narobe?
In tako so tekli dnevi ... Preživljala sem jih med bolnišnico in domom, saj je krvna slika pokazala, da so moji jetrni testi slabi. Celo skrbi za mojo mamo sem postavila na drugo mesto in jih zavestno odganjala, čeprav so bile do takrat najpomembnejše. Najpomembnejše v mojem življenju, odkar so ji postavili diagnozo v drugem mesecu moje nosečnosti. Zdaj so bile vse moje misli usmerjene k mojemu otročičku.
Kmalu je prišla noč, ko mi je začelo nekaj "trkati" po trebuhu … Nič hujšega, le drobni popadki in sled krvi na hlačkah. Bilo je šest dni po predvidenem roku. Odšla sem v bolnišnico in tam tudi ostala. Dan sem preživela mirno vse do poznega popoldneva, ko so se pričeli novi popadki. Rekli so mi, da so zelo šibki in da poroda še ne pričakujejo, zato sem odšla spat. A popadki so bili vse pogostejši in tudi intenzivnost vse močnejša. Okoli polnoči sem odšla do sestre in ji potožila. Naredila mi je CTG, nato pa odpeljala na pregled k zdravnici. Ta je ocenila, da sem odprta zgolj tri centimetre in da če takole prenašam bolečine, to zagotovo še ni to. Mene pa je bolelo in res si nisem znala predstavljati, kako lahko boli še bolj. Rekla je, naj ob vsakem popadku pravilno diham in po končanem popadku zaspim. ''Kako, zaspim naj? To pa je smešno,'' sem rekla in odšla nazaj v svojo posteljo. In začelo se je. Popadek je sledil popadku, vsak za sebe tak, kot da bi mi nekdo paral trebuh. Ko se je popadek končal, sem se spomnila besed, da naj zaspim. In glej ga zlomka, uspelo mi je. Zaradi bolečin nisem več mogla spremljati ure na telefonu in tako nisem vedela, kako pogosti so moji popadki. Nisem si upala več na hodnik, saj ne bi prenesla še ene zavrnitve, češ to pa res še niso dovolj močni popadki …
In tako sem približno dve uri polovico časa predihavala popadke in polovico časa spala. V nekem trenutku pa sem sprejela odločitev ter si rekla, da večjih bolečin, kot sem jih čutila, zagotovo ne more biti, saj pa moj prag bolečin tudi ni tako nizek. Odšla sem k sestri in zahtevala odhod v porodno sobo. In res, zdravnica na pregledu ni mogla verjeti in rekla je, da bom zelo kmalu rodila. ''Ne,'' sem rekla, ''ne še, še klistir potrebujem. Sploh pa, poklicati moram partnerja, saj brez njega ne morem roditi.'' Hitro in komaj sem opravila še to ter se odpravila v porodno sobo. Ob sebi sem potrebovala oporo in res sem si želela, da bi moj partner kmalu prispel. In glej … poleg mene se je znašla Irena (medicinska sestra), bila je kot moj varuh, mirno in samozavestno je spremljala vsak moj popadek in dogajanje. Vodila me je misel, da bom kmalu zagledala obraz svojega sinka in ga prijela v naročje. Čeprav, iskreno povedano, si tega sploh nisem znala predstavljati.
"To je zagotovo čudež"
In bodoči očka je stopil v sobo. Nasmeh se je narisal na mojem obrazu. Prosila sem ga, naj me prime za roko. In tako sva skupaj predihala še nekaj popadkov. Nato pa je babica rekla, naj močno potisnem. ''Kako,'' sem rekla, ''saj še ni čas, da rodim?'' V porodni sobi sem bila zgolj dobro uro. ''Seveda,'' je rekla, ''sedaj boste rodili.'' In res je bilo tako. Dvakrat sem močno potisnila in zaslišala jok. ''Poglej, joče, živ je. Ne morem verjeti, živ je!'' so bile moje prve besede. Solze so mi prišle na oči in kmalu za tem so mi ga položili na prsi. Bil je lep, najlepši, in nisem mogla verjeti, kako je lahko kaj tako lepega samo mojega. In čim so ga položili name, je njegov jok utihnil. Vanj se je naselil mir in zaprl je svoje oči. Jaz sem umirila jokajočega otroka … in to samo s svojo bližino? Ne, to ne more biti res. To je gotovo čudež.
In takšnih čudežev je bilo v naslednjih dneh še veliko. Nato so ga pregledali in stehtali. Otrok sploh ni bil majhen in tudi lahek ne in bil je popolnoma zdrav. Nato so mi ga položili k prsim. Odprl je svoje velike črne očke in me pogledal. Bila je ljubezen na prvi pogled. Nežno je odprl usteca in pričel sesati. Očka je že nestrpno čakal, da ga bo prijel v naročje in pocartal, jaz pa sem že razmišljala, kdaj bo ura primerna, da lahko pokličem mamo in ji povem, da je imela prav in je postala babica zdravemu in najčudovitejšemu otročku.
In mali moj fantek je največji čudež v mojem življenju. Prišel je, ko je moja mama odhajala. Moj fantek, ki zna pregnati solze z mojih oči in dan za dnem mi kaže pot, ki jo posuje s sončnimi žarki. Ne glede na vse pa nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem ga prvič zagledala, in občutkov, ki so stekli čez moje telo. Z besedami je to nemogoče opisati, in to je spomin, ki nikoli ne zbledi.
