Pismo bralke, ki je dojila sina

''Prepričana sem bila, da bom prvorojenca dojila, toda nisem vedela, da to ni tako preprosto. Hvaležna sem za pomoč takoj v porodnišnici, ker je moj sin glavo kar obračal stran. Hvaležna sem za kremo, s katero sem omilila bolečino bradavic. In ja, kljub temu da sem imela majhno oprsje, sem imela dovolj mleka. Na začetku sem mislila, da moram paziti pri prehrani, da ne smem jesti ničesar, kar napenja, citrusov, postopoma sem spoznala, kaj lahko in kaj dejansko ne ustreza dojenčku. Mislila sem, da se bo dojil na tri ure, tako mi je dejala mama. Ves čas je bil na mojih dojkah, dojila sva se na pol ure, eno uro, dve uri ... tudi ko sem že uvajala gosto hrano, ni imel urnika za dojenje. Ni mi bilo težko, ker je to bila nekakšna posebna vez med nama. Občudovala sem ga, ko je 'papcal' moje mleko, in se čudila, kako je narava poskrbela, da imamo mame hrano za svojega otročka vedno s sabo. Na izletu, na morju, na obisku ... kamorkoli sem šla, me ni bilo strah, da bo lačen. Mleko se mi je proizvajalo toliko, kolikor ga je potreboval. Pri osmih mesecih sem mislila, da je konec najinega dojenja. Eno jutro se preprosto ni želel dojiti. Nikakor. Ali mu mleko ni dišalo, ali sem takrat pojedla nekaj takšnega, kar mu ni ustrezalo, ali ga je takrat bolelo kaj, nisem nikoli izvedela, kajti popoldne sva najino pot dojenja nadaljevala. Bile so mučne ure zame, saj mi je mleko vseeno nastajalo, otrok pa se ni želel dojiti, a sva hitro prebrodila to brez mastitisa. Ko sem ga dojila, sem v tem dejansko uživala, zame je to bil sprostitveni obred, takrat sem se umirila in misli so mi lahko odplavale daleč proč. Dejansko sem bila ponosna na dejstvo, da lahko dojim, in nekega dne sem srečala sošolko s fakultete in sem ji že takoj na začetku najinega pogovora dejala: 'Sem mama in dojim.'  Na dojenje imam še danes lepe spomine, čeprav je moj sin že večji in obiskuje šolo.''

Vse, kar je dobro, da veste o dojenju

Izkušnje mamic o dojenju