Strokovnjaki ugotavljajo, da so ženske, ki ugrabljajo novorojenčke, največkrat povsem obupane in odločene, da svoje partnerje obdržijo v zvezi, ki je običajno tik pred razpadom ali pa v njej že resno škripa. Poleg tega se čutijo krive za to, da s partnerjem nimata skupnega potomca.

Primeri takšnih ugrabitev so sicer redki; v ZDA, kjer se vsako leto rodi štiri milijone otrok, je bilo od leta 1983 prijavljenih 271 primerov ugrabitev novorojenčkov. Pred kratkim je novinarske stolpce polnila novica o primeru Carline Renae White, ki jo je ženska, ki je imela za seboj že vrsto spontanih splavov, pred 23 leti odnesla iz porodnišnice.

Ann Pettway, preoblečena v uniformo bolniške sestre, je iz porodnišnice Carlino odnesla, ko je ta štela vsega 19 dni. Cathy Nahirny, strokovnjakinja za otroške ugrabitve, pravi, da je njeno vedenje povsem  tipično za ugrabitelje, saj je odraz situacije, v kateri se ženske počutijo ujete. Nahirnyjeva je preučila že na stotine podobnih primerov in v večini od njih ženske partnerju povedo, da so noseče ter tako pričakujejo, da bo zveza zopet postala trdnejša. Vmes doživijo spontani splav. Partnerju pa to zamolčijo, saj so globoko v sebi prepričane, da jih bo ta zapustil.

Fenomen je zaslediti pri pripadnicah vseh ras in vseh družbeno-ekonomskih položajev. Večinoma so v rodni dobi, imajo težave s prekomerno telesno težo, nizko samopodobo, so že imele otroka ali pa ga izgubile in imele zdravstvene zaplete, zaradi katerih otrok ne morejo več imeti. Običajno za ugrabljenega otroka dobro skrbijo. Večinoma nobena od teh žensk med ugrabitvijo ali po njej ne doživi živčnega zloma ali napadov slabe vesti, saj ugrabitev zelo dobro načrtujejo. Pogosto obiskujejo vrtce in enote, ki se ukvarjajo z vzgojo in oskrbo otrok, seznanijo se z osebjem, njihovo delovno rutino in žrtvinimi starši, pravi Nahirnyjeva. "Mislim, da so takšne ženske izjemno dobre igralke, v resničnem življenju bi težko našli boljše."

Ena izmed njih je Portugalka, ki je rodila mrtvega dojenčka, nato pa drugega ukradla ...