Valižanka Leanne Maloney se še predobro zaveda, kako nevaren je njen sin Alex. Čeprav je star komaj sedem let, je svoji mami že zlomil nos in zapestje, ves čas jo tudi brca in tepe. 24-letnica se tako zelo boji, kaj bi njen sin lahko še storil, da si obupano želi pomoči. “Ko pred šolskimi vratih čakam sina in me druge mame gledajo, sem prepričana, da o meni razmišljajo kot o žrtvi nasilja v družini,“ pravi mama dveh otrok.

Težava ni v možu

“Vsi mislijo, da me doma tepejo in na nek način imajo prav.“ Vendar nihče ne ugane, da je v resnici Alex, njen lastni otrok tisti, ki izvaja nasilje nad njo.

Prvič je Alex Leanne poškodoval pri treh letih. “Igrala sva se na kavču. Žgečkala sem ga po trebuhu, on pa se je smejal in cvilil. V naslednjem trenutku pa so njegove oči potemnele. Udaril me je v obraz. Mali obraz, ki je strmel vame, je bil prazen in brez čustev. Sploh mu ni bilo mar!“

Od takrat Alex svojo mamo redno klofuta, odriva, udarja s pestjo in brca. Napadi jeze pri njem lahko trajajo ure. “Poskušam biti dobra mama njemu in njegovemu dve leti staremu bratu Callumu. Vendar Alexa sploh nimam pod nadzorom.“ Leta 2008 so pri dečku odkrili motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Za izbruh jeze je potreben že majhen dražljaj. Malček zelo hitro menja razpoloženje, kar se je le še poslabšalo, ko je začel hoditi v vrtec.

Zdravila in uspavala …

Sčasoma se je začel vesti tako grdo, da ga starša tam lahko pustita le nekaj ur na dan. Bojijo se ga namreč tudi drugi otroci. Leanne je Alexa peljala k zdravniku, ki mu je predpisal zdravila za nadzor nihanja razpoloženja. Pomagala so, vendar so Alexu kmalu morali predpisati tudi uspavalne tablete, da ponoči ni hodil po hiši in kričal.

Leanne in njen mož Sean sta poskusila biti bolj stroga, vendar se je Alex vedel, kot bi ga kaj obsedlo. Leanne prizna, da živi v strahu in je paranoična zaradi vseh nožev in škarij v kuhinjskem predalu. Kljub nasilju pa svojega sina obožuje. “V resnici se svojega otroka na smrt bojim, vendar ga imam tako zelo rada. Konec koncev je moj sin in zelo me skrbi za prihodnost. Ves čas se sprašujem, ali bo nekega dne nekoga resno poškodoval. Najbolj pa me je strah, kaj bo naredil sebi. Njegovo telo je dobesedno prekrito z vrezninami, podplutbami in ugrizi. Tepe tudi sam sebe.“

“Vražji deček“

Vse, kar si želi za svojega sina, je, da bi lahko šel ven in se zabaval, vendar Alex nima niti enega prijatelja. Nihče ga ne mara. “Ostali otroci ga kličejo Vražji deček Damien, mame pa jim govorijo, naj se izogibajo porednega Alexa. Včasih imam občutek, da mi je kot mami spodletelo. Vem, da počne grozne stvari. Vendar vem tudi, da ni kriv sam. Bolan je.“

Leanne živi le za redke lepe trenutke, ko je Alex običajen prikupen mali deček. “Lahko je tako ljubeč otrok, prijazen in pripravljen pomagati. Lahko je neverjetno nežen z bratcem Callumom. Ti trenutki mi pomenijo vse.“ Pravi, da mu zdravila pomagajo, da se umiri, vendar to ne prepreči njegovih izpadov jeze. Ker zdravila v določeni količini učinkujejo le šest mesecev, deček potrebuje vedno večje odmerke.

Psiholog

Leanne je zdravnika uspela prepričati, da Alex potrebuje več pomoči in sedaj hodi tudi k psihologu. Pravi, da se njegovo vedenje končno izboljšuje. “Zelo se zavedam, da ljudje, ki vidijo Alexovo neprimerno vedenje, najprej pomislijo, da sem zelo slaba mama. S Seanom sedaj obiskujeva poseben tečaj za starše, ki nas uči, kako ravnati z otrokom z resnimi vedenjskimi težavami.

Zaradi tečaja se mi je od srca odvalil velik kamen. Vsaj obstaja nekdo, ki mi je pripravljen pomagati! Naučila sem se že, da moram pohvaliti Alexovo lepo vedenje in se ne smem ozirati na grdo. Težko je, vendar sem odločena nadaljevati, za Alexa, da mu omogočim boljše življenje. Svojega otroka se bojim že tako dolgo, vendar ne želim več živeti v strahu. Želim le biti njegova mama in naredila bi kar koli, da se to zgodi.“