Igra je za otroka to, kar je verbalizacija za odraslega. Igra je medij, s katerim otrok izraža svoja čustva, preučuje odnose, opisuje izkušnje, razkriva želje in se izpopolnjuje.
Enega večjih problemov, s katerimi se med odraščanjem srečuje otrok, predstavljajo odrasli, ki ga ne razumejo ter se neprimerno odzivajo na njegova čustva in poskuse komuniciranja. Ta komunikacijski prepad se še poveča, kadar odrasli od otroka zahtevajo, da prevzame načine izražanja, ki so sicer značilni zanje. V komunikaciji z otroki, ki poteka izključno na verbalni ravni, odrasli predpostavljamo, da je spretnost izražanja skozi govor dobro razvita in tako omejimo otroka na medij, ki je pogosto okoren in ga po nepotrebnem omejuje, razlaga igralna terapevtka in psihologinja Petra Škof.

Igralna terapija je igra s terapevtskim namenom, priložnost, da otrok skozi igro “ubesedi” svoje občutke in težave, metoda, ki omogoča otroku s čustvenimi in vedenjskimi težavami, da se z njimi sooči, se jih nauči nadzorovati, jih razreši ali zavrže.

Komu je namenjena?

Namenjena je otrokom, ki:
– se neprimerno vedejo,
– so večkrat v konfliktu z drugimi otroki,
– imajo težave v socialnih stikih,
– težko najdejo prijatelje,
– imajo nizko samopodobo,
– so osamljeni, zaprti vase ali nesrečni,
– se izogibajo igri,
– imajo težave v šoli,
– ustrahujejo druge ali so sami ustrahovani,
– imajo nočne more ali motnje spanja,
– so utrpeli izgubo ali so v procesu žalovanja,
– so doživeli travmo,
– so doživeli čustveno, fizično ali spolno zlorabo,
– trpijo zaradi ločitve staršev,
– jih mučijo tesnoba, strah ali fobije,
– so posvojeni ali v rejništvu oziroma to še bodo,
– so kronično bolni, kažejo znake avtizma ali so otroci s posebnimi potrebami …

Osnovni princip igralne terapije

Otrokov jezikovni razvoj zaostaja za kognitivnim (čustvenim), zato otrok izraža svoje razumevanje sveta skozi igro. V igralni terapiji igrače postanejo otrokove besede in igra njegov jezik. Tako je igralna terapija za otroka to, kar je za odraslega svetovanje ali psihoterapija. V igralni terapiji je najpomembnejša simbolna igra, saj predstavlja otrokovo sredstvo za izražanje notranjega sveta. Skozi simbolne predstavitve, ki jih predstavljajo igrače, otrok bolj sproščeno in v varnem okolju izraža čustveno pomembne izkušnje. Uporaba igrač mu omogoča, da prenese tesnobo, strahove, fantazije in občutek krivde na predmete, ne pa na ljudi. V tem procesu so otroci varni pred svojimi občutji in reakcijami, saj igra otroku omogoča, da se kadar koli oddalji od travmatičnih dogodkov in izkušenj. Tako na otroka njegova lastna dejanja ne vplivajo, saj se dogodek odvija v domišljijskem svetu. S tem, ko odigra strašljivo in travmatično izkušnjo ali situacijo in morda spremeni izid, se približa notranji razrešitvi problema ter se tako bolje sooča s problemi ali pa prilagaja novim situacijam.

V igralni terapiji najpomembnejšo vlogo igra odnos, ki se vzpostavi med otrokom in igralnim terapevtom. Odnos temelji na popolnem sprejemanju in razumevanju otroka. Na ta način terapevt ustvari za otroka varen prostor in mu tako omogoči, da se s svojimi težavami in občutji sooči, dobi moč, da jih nadzoruje, razreši ali celo zavrže. Proces igralne terapije otroku dovoljuje ustvarjanje popolnoma drugačne realnosti, s pomočjo katere lahko razišče neznano in oblikuje novo zavest o sebi.

Glavni namen igre v igralni terapiji je, da skozi simbolično predstavitev spreminja tisto, kar je v realnosti nenadzorovano, v obvladljive situacije in daje otroku možnost, da se nauči soočati s težavami.

Proces igralne terapije

Igralna terapija poteka v posebej opremljenem prostoru oziroma igralnici, kjer so igrače in materiali skrbno izbrani. Ker terapija ni način preživljanja časa in ni njen namen, da terapevt zamoti otrokove roke, medtem ko se skuša z njim pogovarjati, morajo izbrane igrače in materiali spodbujati otrokovo izražanje ali raziskovanje potreb, občutkov in izkušenj.

V terapevtski igralnici otrok dobi priložnost, da svoje občutke in potrebe odigra v procesu izražanja, ki je podoben načinu odraslih. Čeprav sta dinamika izražanja in mehanizem za komuniciranje pri otrocih drugačna, so izrazi čustev (strahu, zadovoljstva, jeze, sreče, neugodja) podobni tistim, ki jih kažejo odrasli. Otroci imajo kar precej težav, ko želijo povedati, kaj čutijo in kako različne izkušnje vplivajo nanje. Toda če je otroku dovoljeno, bo v družbi skrbnega, čutečega in razumevajočega odraslega, s pomočjo igrač in različnih materialov, ubesedil svoje notranje občutke.

Igralna terapija je proces, ki ga lahko razumemo tudi kot odnos med terapevtom in otrokom, v katerem je igra sredstvo, s katerim otrok razišče svoj notranji svet in vzpostavi kontakt s terapevtom na način, ki je zanj varen. Igralna terapija nudi otroku priložnost, da med igro podoživi izkušnje in občutke. Ta proces omogoča terapevtu, da na oseben in interaktiven način izkusi notranje dimenzije otrokovega sveta. Terapevtski odnos otroku ponudi dinamično rast in zdravljenje.

Ker je otrokov svet aktivnosti in dejavnosti, igralna terapija nudi terapevtu priložnost, da vstopi vanj. Otrok ni omejen samo na pogovor o tem, kar se je zgodilo; namesto tega med igro podoživi pretekle izkušnje in z njimi povezane občutke.

Če so otroka napotili k terapevtu zaradi nasilnega vedenja, igra kot medij terapevtu omogoči, da iz prve roke izkusi agresijo, ko otrok tolče po igrači ali ga skuša ustreliti s pištolo. Poleg tega se otrok skozi igro, ko se odziva na postavljene meje, nauči samokontrole.

Če igralna terapija ne bi vključevala igralnega gradiva, bi se lahko terapevt samo pogovarjal z otrokom o nasilnem vedenju, ki ga je pokazal dan ali teden poprej. Pri igralni terapiji pa terapevt, ne glede na razlog, neposredno izkusi probleme otrokovega doživljanja in se z njimi aktivno sooči. Ena od utemeljiteljic igralne terapije, Virginia Axline, meni, da gre za proces, v katerem otrok odigra občutke, jih s tem ozavesti, se z njimi sooči in se nauči, kako jih lahko nadzoruje ali razreši.

Učinkovitost igralne terapije

Igralna terapija je v svetu ena najbolj uveljavljenih terapij za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami, stare od štiri do dvanajst let. Otrok običajno potrebuje od 10 do 20 srečanj; ta potekajo enkrat tedensko, vsako srečanje pa traja od 45 do 60 minut.

Glede na najnovejše raziskave, ki sta jih izvedli vodilni svetovni organizaciji na področju igralne terapije, Play Therapy International (PTI) in Play Therapy United Kingdom (PTUk), so se težave pri 64 do 87 odstotkov otrok občutno zmanjšale. V raziskavo je bilo vključenih 1851 otrok z vsega sveta.