Pustnega torka se veselijo vsi otroci, tudi jaz sem komaj čakal, da bom s prijatelji hodil od hiše do hiše. Veselil sem se trenutka, ko se bom z ostalimi maškarami ''boril'' pred vrati, kdo si bo v žep natlačil čim več sladkarij. Če bom imel super izviren kostum, sem bil prepričan, da bom z njim očaral sosede in si s tem prislužil še kakšen kovanec. Že mesece prej sem se videl v vlogi kavboja, indijanca, delavca, navduševal sem se nad mislijo, da bi bil Herkules z močnimi mišicami.

Sanje so se razblinile …

Čeprav sem bil droben fantek, nisem nikoli verjel, da bom nekega dne svoje premoženje med nogami nosil pod krilom. Še danes se mi kadi iz ušes, če se spomnim tistega usodnega dne, ko se bil star šest let.

Zjutraj sem se zbudil že zelo zgodaj, ker mi je brat dvojček, ki je čista moja kopija, na uho kričal: ''Danes je pust! Vstani, mudi se!'' Nisva vedela, kakšne maske sta nama pripravili mama in starejša sestra. To so bili časi, ko v trgovinah niso prodajali takšnih in drugačnih kostumov, vse je bilo prepuščeno domišljiji in spretnosti naših mamic, ki so poskušale zašiti čim bolj pravljična oblačila. Srce nama je bilo več kot 100 na minuto, odskakljala sva v kuhinjo in začela radovedno spraševati drug čez drugega, kaj naju čaka. Sestra je začela najprej oblačiti brata, in sicer v staro karo srajco in hlače z veliko žepov. V roke mu je potisnila izvijač in kladivo, lase pa skrila pod modro delavsko kapo. ''Vau, kako odličen mojster si!'' sem bil navdušen, ko sem na njegovem obrazu zagledal še črne brke. Komaj sem čakal, da se tudi jaz prelevim v kakšnega super junaka …

Toda, nekaj me je begalo … Na stolu sem videl samo še krilo in košarico. Pomislil sem, da bo sestra tudi pustna šema, ampak kje je moje oblačilo?! Zagotovo je presenečenje, zagotovo ga moram najti. Ne da bi vprašal, sem hitel po stanovanju v vseh kotih iskati nenavadne stvari, ki so mi usojene na današnji dan. Videl sem se že v vlogi pravega detektiva …

Kot strela z jasnega je padlo: ''Mišek, ti boš pa Rdeča kapica! Našla sem čudovito krilo, ko je bila tvoja sestra še majhna deklica, pa rdečo kapo, ki jo je nosila samo ob nedeljah, ko smo šli k maši. Posodila ti bom še košarico in ti jo napolnila z bonboni.'' Kar onemel sem, zlezel sem vase … Kako izvirno, deklica bom! Punčka z rdečo kapico! Nabiral sem solze, gledal v tla … Niti besedice nisem izustil, mirno sem se prepustil sestrinim rokam, da me je preobrazila v deklico, ki je šla na obisk k babici in srečala volka. Le kdo se je spomnil te junakinje! Le kako jo je lahko ustvaril! Povrh vsega mi je na obraz z rjavo barvico narisala pike. No, delno sem na žalost postal tudi Pika Nogavička. Groza!

Moje ponižanje je bilo v šoli še večje, sicer ne zaradi dekliških nogavic, mimogrede noge so me srbele, tako da ne razumem, kako jih še danes ženske lahko nosijo. Sploh ne vem, kako zdržijo … Ampak zato, ker so me nadlegovali vsi fantje, mi kukali pod krilce in kradli sladke bonbončke iz moje ''prelepe'' košarice. Čeprav se vse skupaj sliši zelo nenavadno, je bil to resničen dogodek v mojem življenju. In kljub temu da so učiteljice pohvalile mojo mamo zaradi čudovite ideje, da je svojega sina oblekla v ''miroljubno'' junakinjo in ji namesto pištole in sablje za ''orožje'' dala sladkorčke, sem bil absolutno razočaran ...

Zadnjič!

To je bilo zadnjič, da sem se priključil pustnemu karnevalu in pustil zapeljati norčavemu vzdušju. Naslednja leta sem samo od daleč opazoval škrate, mojstre, supermane, gasilce, zdravnike … Svoji mami sem zameril, ker je prizadela moj ego. Še danes zaradi tega trpim in enostavno ne prenesem besed: ''Imate kaj za pusta hrusta?'' Žena me sicer poskuša omehčati in mi je celo večkrat že predlagala, naj se našemim v svojega idola Elvisa Presleyja, ampak ostajam načelen. V otroštvu sem pokopal pusta in z njim tudi Rdečo kapico! Vsakič, ko mi samo omenijo krofe, mi v spomin prikličejo najbolj tragičen dogodek v mojem življenju. Zame resnično ta praznik ne obstaja in ga uspešno vsakič znova spregledam ...

Ženi pa sem zabičal, da ji niti na misel ne pade, da bi najinega potomca kdaj našemila v žensko junakinjo. Vztrajam, da mora nositi tipično moško masko ... Tako mi bo letos v ponos kot črna ninja ...