Napisala knjigo

“Dkobe mi je rekel: 'Mami, zakaj mu ne dovoliš, da je srečen?' Takrat sem se zavedla, da to moti mene in da ni nič narobe z Dysonom ali Deanom,“ pravi. “Ko sem malo razmislila, sem se zavedla, da so se v meni preko let nabrale določene predstave še iz otroštva, duhovno in kulturno. Napisala sem dnevnik in nato natisnila prototip svoje knjige My Princess Boy v krajevni tiskarni in ga uporabila, da sem spregovorila o svojih čustvih.“

V knjigi je razložila, da izključevanje boli in da že osnovna raven sprejemanja lahko res spremeni posameznikovo življenje. Seveda so matere znane po tem, če ne že kar stereotipno, da vedno ugodijo otrokovim željam. Kaj pa Dean Kilodavis? Kaj on meni o vsem skupaj? Dejansko meni, da je dokaj zabavno. “Ni nalezljivo,“ razlaga. “Je tak kot vsak drug otrok. Igra šah, igra se v krošnjah dreves. Le da to rad počne v obleki. Pa kaj potem.“

Proti nasilju

Cheryl se s knjigo o svojem sinu bori proti nasilnežem, vendar pravi, da teh ne moremo ustaviti tako, da žrtvujemo to, kar smo. “Razumem, vsi si želimo, da bi imeli naši otroci lahko življenje,“ razlaga. “Tudi jaz si želim tega. Vendar mislim, da nasilnežev ne bo ustavilo, če bo moj sin začel nositi tradicionalna deška oblačila. Potrebujemo prebujenje. Amerika ga potrebuje. Svet ga potrebuje. Vprašati se moramo, zakaj obsojamo ljudi le zato, ker so drugačni in se ob njih sami počutimo nelagodno.“

Ustaviti bi morali nasilneže, ne njihovih žrtev. “Nasilništvo jemlje življenja. Je nesprejemljivo in konec,“ dodaja. “Ne smemo le opazovati, kako nakateri nastradajo, ker se upajo izražati. Otroci nas vsak dan učijo, kako takšne ljudi sprejeti. Vsi si želimo, da bi naši otroci živeli v svetu, kjer se lahko izražajo, ne da bi komu škodovali ali bi kdo škodoval njim.“

In kaj na vse skupaj poreče Dyson? “Sem deček - princeska in rad nosim obleke. Rad imam rožnato in rdečo barvo.“