Čeprav ne gre za običajno razvojno fazo, ni razlogov za skrb. Nekaj vzrokov za namišljene prijatelje je z nami delila Blanka Colnerič, psihologinja s Katedre za razvojno psihologijo s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Od resničnosti k domišljiji

Namišljena prijateljstva pogosto opazimo v filmih ameriške produkcije, kot so 'Hide and Seek' z Robertom De Nirom. O vzpostavljanju in pogostosti namišljenih prijateljstev obstajajo tuje raziskave, za slovenske otroke pa teh podatkov nimamo. Izsledki preteklih raziskav v tujini, ki tovrstno prijateljstvo pogosteje ugotavljajo pri edincih v primerjavi z otroki s sorojenci kažejo, da bi razlog lahko bil v pomanjkanju igralnih partnerjev. Ti prijatelji zapolnijo čas v otrokovem svetu, jih pa otroci po večini z lahkoto zapustijo, ko se ponudi priložnost igre v realnem svetu. Pojav in ustvarjanje namišljenih prijateljev lahko razumemo kot način spopadanja ne le z osamljenostjo, temveč tudi s strahovi ali neznanim. Govorimo lahko torej tudi o nadomestitveni funkciji. Namišljeni prijatelj lahko premore tiste spretnosti, za katere se otroku zdi, da mu jih primanjkuje ali pa mu uspejo dosežki na področjih, kjer je otroku spodletelo.

Njihova vloga je pozitivna

Vloga namišljenih prijateljev je v otrokovem socialnem ter spoznavnem razvoju večinoma pozitivna. Prijatelje povezujemo s teorijo uma, sposobnostjo pripisovanja prepričanj, pogledov sebi in drugim ter razumevanje, da se pogledi drugih od naših lahko razlikujejo. Otroci z namišljenimi partnerji torej usvajajo glediščno točko drugega, prisotnost namišljenega prijateljstva se pozitivno povezuje s komunikacijo, socialnim razvojem in domišljijo otrok. Otroci skozi tovrstne dejavnosti razvijajo jezikovne spretnosti ter socialno razumevanje in tako odigra ta prijatelj, kljub njegovemu nerealnemu obstoju, pozitivno vlogo v otrokovem razvoju. V primerjavi z vrstniki brez tovrstnih prijateljstev so po izsledkih nekaterih raziskav otroci z namišljenimi prijatelji v socialnih situacijah manj zadržani, v nasprotju s pričakovanji laikov pa imajo tudi več realnih prijateljev. Nekatere študije pa ne poročajo o razlikah med otroki, ki vzpostavijo namišljena prijateljstva v primerjavi s tistimi, ki tega ne počno.

Vživljanje v drugega

Otrok postopoma ločuje med sabo in drugimi in ponotranja določene vidike drugih. To pomeni, da lastnost drugega vključi vase, na primer značilnosti mame, ko ga pomiri, ko ga je strah, kar služi uravnavanju njegovega vedenja. Igračke kot prehodni objekti otroke včasih spremljajo na vsakem koraku, posebej pa pri prehodu v nove in neznane situacije. Tovrstne figure ali materiali otroku pomagajo, da se lahko pomiri sam. Pred tem ga je lahko pomirila le njemu pomembna oseba, pogosto mama. Zdaj zmore otrok to s pomočjo igračke, vse bolj pa se uči samostojnega nadzora čustev in vedenja. Podobno vlogo pa lahko prevzamejo tudi namišljeni prijatelji.

Namišljeni prijatelji imajo torej predvsem prilagoditveno in nadomestitveno funkcijo: ko je otrok osamljen, svet napolni z ljudmi, tako premaguje strahove, uresničuje želje in vadi komunikacijo in ostale spretnosti, kot je igra z nekom, ki je v resnici odsoten in tako razvija simbolne psihične funkcije.

Ne gre za razvojno fazo

Težko bi rekli, da gre prav za fazo v razvoju, temveč za pojav pri nekaterih otrocih, ki se povsem normativno razvijajo in pri njih ni znakov kakršnih koli odstopanj od razvoja. Seveda pa namišljenih prijateljstev ne zasledimo v prvih letih otrokovega življenja, saj otrokove spoznavne funkcije še niso dovolj razvite, poleg tega se, vsaj po poročilih raziskav, pojavlja redko v mladostništvu. V preteklosti so bili do opisanega pojava celo skeptični. Otroci, ki so se igrali z namišljenim prijateljem, naj bi bili po mnenju številnih psihologov vse do Piageta v nevarnosti, da se pri njih razvijejo simptomi psihičnih motenj ali pa postanejo socialno izolirani. Morda so zaradi razširjenosti tega prepričanja starši še danes pogosto prestrašeni ter zmedeni, če opazijo, da njihov otrok veliko pozornosti posveča izmišljenim figuram.

Ameriški raziskovalci potrjujejo prisotnost namišljenih prijateljev pri tretjini oziroma polovici otrok (oziroma odraslih, ki poročajo o tovrstnih prijateljstvih v otroštvu). Dve tretjini otrok pa se je vsaj enkrat do sedmega leta igralo z namišljenim partnerjem. Delež je seveda odvisen od opredelitve, lahko namreč upoštevamo le namišljene prijatelje ali tudi oživljanje igračk, ki jim otrok pripiše osebnostne lastnosti. Prav tako obstaja možnost, da si, sploh otroci z bolj živahno domišljijo, v trenutku pogovora izmislijo obstoj namišljenega prijatelja, čeprav ga v resnici niso vzpostavili, kar pripomore k višjemu deležu teh otrok.

Kateri otroci namišljene prijatelje oblikujejo?

Z oblikovanjem namišljenih prijateljev se povezujejo številni dejavniki, pojavljajo pa se tudi individualne razlike med otroki, ki tovrstna prijateljstva vzpostavljajo. Pretekle raziskave na primer poročajo o zvezah s številom sorojencev, z namišljenimi liki naj bi pogosteje prijateljevali edinci. Omenjajo tudi raven domišljije, inteligentnost, spol otroka in podobno.

Pogostejši pri deklicah ali dečkih?

Namišljeni prijatelji so sicer pogostejši pri deklicah, slednje tudi pogosteje kot dečki vzpostavljajo namišljeno prijateljstvo z nasprotnim spolom. Pri dečkih je pogostejše ˝vživljanje v domišljijske figure˝, medtem ko deklice s figurami pogosteje vzpostavljajo prijateljstva in se vanje ne vživljajo. Objekti namišljenih prijateljstev so pri obeh spolih pogosteje osebe kot živali, pri deklicah pogosteje iz družinskega življenja, pri fantih pa figure iz medijev, zgodb, domišljije. Deklice pogosteje vzpostavijo tudi po več tovrstnih prijateljstev, ki jih v obdobju razvoja menjujejo. Spol naj bi torej pomembno napovedoval tip namišljenega prijateljstva, nekateri poročajo tudi o napovedih ravni kompetentnosti prijatelja: deklice pogosteje izbirajo manj kompetentne figure, do katerih so v nadrejeni poziciji, jih negujejo, skrbijo zanje, dečki pa izbirajo enakovredne ali v določenih spretnostih superiorne like. To lahko povežemo z nadomestitveno funkcijo namišljenih prijateljev, psiholog Goffman jih povezuje z obrambnim mehanizmom projekcije, ki omogoča zrcaljenje svojih šibkih področij, čustev, skrbi in težav v okolico in ljudi okoli nas. Deklice s tolaženjem svojih prijateljev obvladujejo svoj strah.

Tega sicer ne interpretiramo kot višji nivo ustvarjalnosti pri deklicah. Prav tako moramo biti previdni v sklepanju o osebnostnih lastnostih otrok med tistimi, ki namišljene prijatelje ustvarjajo in tistimi, ki tega ne počno. Tudi prehodnih igračk ne uporabljajo vsi otroci, celo pri bolj razširjenih fazah posameznega področja razvoja med otroki lahko opazimo individualne razlike, zato so te pričakovane tudi na področju vzpostavljanja namišljenih prijateljstev.