Naši otroci z namišljenim prijateljem krotijo svoje strahove, blažijo osamljenost ali pa so jim preprosto v družbo in zabavo. Kako naj se na njihovo prisotnost odzovemo starši, nam je pojasnila Blanka Colnerič, psihologinja s Katedre za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kako resnična je ideja o prijatelju, ki ga ni?

Otroci se zavedajo, da gre za pretvarjanje in prijatelja hitro zapustijo, ko se ponudi možnost igre z realnim igralnim partnerjem. Namišljenega soigralca sprejemajo kot del svojega domišljijskega sveta, sestavni del igre, od realnosti ga dobro ločijo. Prijatelj je lahko tudi podpora pri nadzoru sebe in okolja, v katerem otrok živi. Nadomešča osebe, omogoča prilagajanje, obvladuje strahove, premaguje osamljenost. Ko se otrok zdi odmaknjen, pasiven, se umika vase ter ne loči med svetom domišljije in realnostjo, liki pa postajajo tako ali še bolj realni kot resnični ljudje, se je treba posvetovati s strokovnjakom. Za večino otrok pa so namišljeni prijatelji le igralni partnerji, ki jim nudijo družbo in zabavo.

Odziv staršev

Če otrok nima nič proti, ga povprašajte o njegovem prijatelju. Pogosto vam bo verjetno razložil, da gre za golo zabavo. Z otrokom se je dobro o prijatelju pogovoriti, morda povprašati o njegovih značilnostih. V tuji literaturi poročajo o zgodbah, kjer so se matere pogovarjale z otroki o prijateljih, čakale v restavracijah, da so ti namišljeni prijatelji kosilo pojedli do konca, rezervirale mizo s sedežem tudi za imaginarnega prijatelja in podobno. Otroci so bili nad maminim sprejemanjem navdušeni. Vendar če ne želimo, da domišljijski svet začne prevladovati nad realnim, otroku ne pokažimo pretiranega navdušenja, kar seveda ne pomeni, da prijatelja ne sprejemamo. Raje vzpodbujajmo igro v realnem svetu ter vzpostavljanje realnih prijateljstev.

Tovrstna prijateljstva naj nas ne skrbijo, razen če vztrajajo v mladostništvo, če otroci očitno ne ločijo več med domišljijskim svetom in realnostjo, so vedno bolj vpleteni v notranji svet ter izgubljajo zanimanje za svet okrog sebe. Ukrepati je treba tudi, če ta prijatelj otroka "nagovarja" k destruktivnemu vedenju.

Namišljeni prijatelj se poslavlja ...

Namišljen prijatelj se pri nekaterih otrocih pojavi, pri drugih spet ne. Včasih so namišljene prijatelje pripisovali obdobju med drugim in četrtim letom starosti, pozneje nekje do 10. leta, dandanes so pri nekaterih otrocih živi še po dopolnjenem starosti desetega leta, otroci pa vse bolj pridobivajo interes za realne vrstnike že v predšolskem obdobju. Poročajo tudi o piscih fiktivnih romanov, ki tovrstna prijateljstva vzdržujejo še v odraslost. Poudarjam pa, da so to izjeme.

Starši naj ne bi izkazovali prevelikega interesa za svet pretvarjanja z namišljenim prijateljem, kot da je veliko bolj fascinanten od realnosti. Otroku pomagajo življenje uravnotežiti s poudarjanjem realnih izkušenj, navdušenjem nad njimi, organiziranjem zanimivih igralnih zmenkov s potencialnimi realnimi prijatelji. Kljub temu pa jih ne silimo v prijateljstva, za katera smo se mi odločili, da bi bila zanje najboljša. Načrtujmo družinske izlete ter otroku ponudimo realne možnosti, ki so izziv otrokovi ustvarjalnosti.

Kaj pa, če so prisotni tudi pozneje?

Dialog med realnim in imaginarnim se ne ustavi v otroštvu. Tuji raziskovalci so ugotovili, da pri piscih domišljijskih zgodb opazimo interakcijo z njihovimi liki, ki včasih živijo avtonomno življenje, podobno kot v igri pretvarjanja otrok. Včasih namišljeno prijateljstvo koncipirajo kot simptom motenj, večinoma pa gre za ustvarjalni način interpretiranja sveta okrog sebe. Osebe z razcepljeno osebnostjo, ki so bile v otroštvu pogosto žrtve zlorab, po izsledkih raziskav tovrstnih prijateljstev v otroštvu niso vzpostavljale.

Namišljeno prijateljstvo – večja ustvarjalnost?

Res je, da namišljeno prijateljstvo nekateri psihologi povezujejo tudi z visokimi ravnmi ustvarjalnosti ter hitrejšim tempom spoznavnega razvoja. V teksaški študiji so bili otroci, ki so se igrali z namišljenim prijateljem, bolj zadovoljni v svojem vsakdanjem življenju, več so besedno komunicirali z ljudmi ter niso izražali posebne socialne zadržanosti ali nagnjenosti k zadregam. Otroci, ki so imeli namišljenega prijatelja, so se po poročilih raziskovalcev tudi v vrtcih pogosteje igrali domišljijsko, v igri so prevladovala pozitivna čustva, v nasprotju s pričakovanji so bolje sodelovali tako z vrstniki kot z odraslimi ter pogosteje uporabljali jezik med igro. Prisotnost namišljenega prijatelja torej napoveduje tudi otrokovo pozitivno vedenje v vrtcu, poleg tega se povezuje z manj gledanja televizije in po poročilih nekaterih tudi z nižjo ravnjo agresivnega vedenja. Ustrezno in primerljivo pa se lahko otrok razvije tudi brez tovrstnega prijatelja – na primer skozi igro pretvarjanja z igračami, vrstniki.

Prijatelji so pogosto to, kar otroci ne zmorejo ali ne smejo biti, odlični športniki, včasih sitni, nagajivi z nepopisnimi izpadi trme in ogromno vztrajnosti v sledenju svojemu cilju. Včasih ne želijo deliti igrač, sladkarij, pozornosti bližnjih in podobno, se vedejo neprimerno, so preveč ukazovalni, otrok pa v dialogu z njimi stopa po poti svojega socialno emocionalnega razvoja. Večinoma imajo tovrstna prijateljstva pozitivno ali nevtralno funkcijo v otrokovem razvoju. Razen v primeru izrazitih odstopanj ter pridruženih rizičnih simptomov je zaskrbljenost staršev odveč.

Preberite si več o vzrokih za namišljene preijatelje.