Skušam srečno pluti po mojih dneh … Polni so triletnice, ki me na jadrih trme vozi v vedno nove, neznane dežele. Polni so nje, ki cedi prve slinice, grize prstke in se smeji, ko iz mojega naročja po naključju uspe zgrabiti lončnico in jo potegniti dol. Od neznano kje se prikrade vprašanje - kdo sem? Kje je tista ženska z nagajivim nasmehom in brezskrbnimi mislimi? Je ostala nekje na poti iz porodnišnice, ali se je izgubila že takrat, ko sem iz lekarne prvič prinesla test, ki je potem povedal vse?

Ni odšla, še je v meni, le drugačna postaja. Trikrat pogleda, ko gre čez cesto. Zaskrbljeno se namršči in zastrmi v prazno, ko sliši za tujega otroka, ki je nevarno zbolel. Nemirno pogleduje naokrog, ko v trgovini vidi malo deklico, ki se oddaljuje od matere. Vozi po predpisih. Kje je brezskrbno vihravo dekle, ki je ob večernih debatah, polnih idealizma, prižgalo cigareto, ne da bi jo begala misel na zdravje?

Drugače je … Zdaj gledam travo v parku – ni preprosto mokra. Je neprimerna. Za sedenje otrok. Lahko bi se prehladili. Kupujem jedilno mizo. Dizajnerski izdelek. Nevarni robovi. Vidim ceste, ki nimajo pločnikov. Kje so bile vsa ta leta, da mi niso padle v oči? Brezskrbne deklice ni več …

Rojstvo je nekaj lepega, pravijo. Je neizmerna sreča. Veselje. Upanje. A je hkrati smrt brezskrbne deklice. Smrt idealista. Avanturista. Redoljuba. Ljubitelja tihe glasbe, estetike in dizajna. Ne, ne obžalujem je.

Gledam svoji mali. Starejša polije mleko po kuhinjski mizi in me meri s pogledom. Druga se vsa mokra od lastnih mehurčkov sline trudi stlačiti male prstke v usta in gruli svoje dojenčkaste pesmice. Ne obremenjujeta se, moji idealistki, moji avanturistki, moji ljubiteljici na glavo obrnjenega reda, drugačne glasbe in novega dizajna. Gledam ju in vem – moja brezskrbna deklica ni umrla, preselila se je vanju, tam živi in se razvija, da bo tudi ona nekoč … ne, nočem misliti na nekoč. Le z njima želim biti. Sedeti na tleh in čečkati po papirju. Ponavljati prve nesmiselne cvileče glasove. Biti tukaj, danes.

In ko si ukradem prosto uro – kot da ne vem, kako je bilo nekoč. Ni več enako. Spomini so se zavili v meglo. Skušam si oddahniti, a ju pogrešam. Moji mali brezskrbni deklici. Onidve ne vesta, jaz pa vem …

Nekoč nista obstajali.
Bila sem jaz. Urejeni nohti. Čista obleka.
Zdaj sta tu.
In precej lepše je.