Spomini

Spomini na prihod so živi še vedno, občutka, ko sem Nežo prvič dobila v naročje, ne bom pozabila nikdar, čustva so bila tako močna, da je bila bolečina pozabljena precej hitro, če že ne takoj, na lica pa so se prikradle tudi solze sreče. Neža je bila tako prestrašena, nebogljena in novorojena, tako kot tudi njena mama. Mama? Da, novo spoznanje, mama sem in bom do konca življenja, za vekomaj, Neža pa je moja prvorojenka. Ravno zato so vsa občutja še toliko bolj močna, živa, morda večna, kovana v zvezde … Pred časom nisem razumela, zakaj nekatere matere delajo razlike med prvorojenimi otroki in vsemi naslednjimi. Danes razumem tudi to, tako kot se zavedam pomena svojega prvega šolskega dne, prvega izgubljenega zobka, prvega poljuba … Tako dojemam tudi prvega otroka kot nekaj posebnega, edinstvenega, drugačnega, vendar nikakor bolj vrednega od ostalih otrok. Ravno s prvim otrokom pridejo prve, sprva majhne, kasneje pomembne prelomnice v življenju. Prvi otrok, prvi pogled, prvi nasmeh, prvi objem, prva beseda, prvi zobek, prvi korak, prvi šolski dan … vsi ti dogodki so nepozabni in posebni. 

Neža mi je pred tedni podarila prvi nasmeh; zunaj je deževalo, v srcu pa je svetilo sonce, prišlo je namreč z nasmehom malega, a največjega zakladka. Prav to sonce pa je posvetilo tudi v srce Nežinega očeta, nasmeh, kratek sekundo, morda dve, je za naju kot njena starša trajal dlje …

Vsak otrok je edinstven

Vsaka mama meni, da je njen otrok poseben, ko pa se ji zastavi vprašanje, zakaj je temu tako, odgovor ni enostaven. Ne da se preprosto, z nekaj besedami opisati, zakaj in kako, velja pa, da je vsak otrok edinstven, unikat, ne da se ga kopirati. Ker sta edinstvena tudi njegova starša - ravno to dela naše otroke tako posebne, vsakega posebej. Tudi Neža je poseben otrok, zakaj le? Preprosto zato, ker je rasla v meni in z menoj devet mesecev, ker sem jo čutila pod svojim srcem, ker je moja in mi je ne more vzeti nihče. No, če bom lepo skrbela zanjo, seveda, za kar se bom nadvse trudila. Ravno otrok te strezni in spremeni tvoj pogled na svet, ki se začne vrteti drugače; dan mine hitreje kot prej, kroji pa ga moja hči in zavoljo nje se odpovedujem že sedaj in se bom še v bodoče, ker tako mora biti in je prav, saj je ona moje največje bogastvo in se bom borila zanjo na vse pretege.

Pravijo, da ti otrok ves trud in čas, ki ju vložiš v vzgojo, skrb in igro z njim, kasneje povrne. Ne bom se spraševala, če je in če bo temu res tako. Ne bo potrebno, ker vem. Vem in zaupam  hčerki že sedaj, da mi bo ves ta čas povrnila s svojimi dejanji in bom nanjo ponosna, tudi če bo kdaj naredila kakšno neumnost; ravno to jo bo delalo posebno, edinstveno, mojo. Neža je moj ponos že danes, čeprav stara komaj dva meseca, se svojega obstoja počasi začenja zavedati. Prav tako kot se ona zaveda same sebe, se jaz zavedam sebe kot mame, kot suverene in močne osebe, ki zavoljo svoje hčere ne sme narediti napake.

Da, Neža je s svojim rojstvom razveselila vse, postala je očkova sreča in mamin ponos. Ob njenem nasmehu se na lica prikradejo solze sreče. Moja hči je sonček, ki nikdar ne zaide, moje življenje. Čeprav je njen prihod spremljala nepopisna bolečina, sem jo kmalu pozabila, saj sem se sklicevala na besede, da bolečina zbledi, lepi spomini pa ostanejo. Da, spomini so in bodo živi, saj je najboljša stvar, ki se lahko zgodi v življenju in je ne pozabiš nikdar, prav rojstvo otroka.