V Niki Kljun se je skrivala plesna nadarjenost, še preden je naredila prve korake. V vozičku je migala in migala, zelo kmalu pa je za mamo, ki je učila na plesnih tečajih, začela ponavljati gibe. Uživala je v glasbi in njene plesne vragolije so starši z veseljem snemali z videokamero. ''Dostikrat se spomnimo posnetka, ko sem bila stara manj kot tri leta. Skakala sem po blazinah, ki jih je imela mama za učenje aerobike, jih premetavala in glasno v ritmu štela: 'Ena, dva, ča, ča, ča!'" s smehom na obrazu pripoveduje simpatična plesalka, ki se je že pri osmih letih prvič zavihtela na zmagovalne stopničke.

Najpomembnejša vrednota

Nikina družina je zelo povezana, mama in oče sta jo vedno podpirala pri njenih odločitvah. Ker sta tudi sama plesalca in tekmovalca v latinsko-ameriških in standardnih plesih, ji lažje svetujeta in stojita ob strani tako ob vzponih kot padcih.

''Imam zelo lepe spomine na otroštvo. Veliko časa sem preživela z dvema izjemnima osebama, babico Nino in prababico Cico … Kot družina smo zelo povezani in vsi trenutki, ki smo jih preživeli skupaj, me osrečujejo.'' V njihovi hiši se nikoli niso prepirali, starša sta bila pri vzgoji enotna, za vse je najpomembnejša vrednota spoštovanje.

Ker se je z domačimi tako dobro razumela, Nika ni marala hoditi v vrtec. Kljub temu ohranja lepe spomine na rosna otroška leta, ni imela slabih izkušenj s prijatelji, svojo prvo simpatijo je celo spoznala v vrtcu. Toda v osnovni šoli se je njeno življenje spremenilo, saj so ji mnogi sošolci zavidali njene uspehe. Zaradi pritiskov in sporov je začela obiskovati šolsko psihologinjo. Mnoge je motila njena priljubljenost v razredu, pozneje pa so ji pod noge metali polena tudi v ''plesnem'' svetu. Namigovali so, da sta k njenim zmagam pripomogla starša, ki sta na visokih položajih v plesnih krogih. ''Sem čustvena oseba in kot otrok sem negativna čustva dojemala še močneje,'' pojasnjuje Nika, ki je že pri štirih letih okusila tekmovalnost z jazz dance skupino. Njeno hrepenenje po plesnih ritmih je iz leta v leto postajalo močnejše, zato je z največjo vnemo obuvala plesne čevlje ne le trikrat na teden, plesni gibi so jo zasvojili, zato je tudi čez vikende intenzivno ''migala.''

Disciplina

Čeprav bi vsak pomislil, da je zaradi njenih plesnih dejavnosti trpela šola, je Nika Kljun oboje uspešno združila, ker je bila po zaslugi staršev zelo disciplinirana. ''Medtem ko so se sovrstniki družili na ulici, v kinu, pri prijateljih doma, sem jaz ta čas izkoristila za učenje. Na žalost sem morala včasih domačo nalogo pisati tudi ponoči, nekatere noči sem prebedela in se pripravljala na teste, a ples me je vedno držal pokonci. Niti pomislila nisem, da bi trening izpustila, to na mojem urniku sploh ni bilo mogoče!'' se spominja šolskih dni. Najtežje ji je bilo, ko so se približevala državna in svetovna tekmovanja, ko se je morala pripraviti in izpiliti plesne točke kot solistka, v paru, malih skupinah in formacijah. Da je vse še bolj zapleteno: tekmovala je v različnih plesnih zvrsteh. Uspelo ji je le s pozitivno energijo in spodbudo najbližjih – prijateljev, staršev in plesne učiteljice Nataše Lovše.

Vedno se je držala načela, da več kot znaš, več veljaš. Zato se je prepustila čarobnim čustvom, ki jih pri njej vzbudijo jazz balet, step, hip hop, electric boogie, latinsko-ameriški in standardni plesi. Pri devetih letih je dokazala, da je lahko že zelo samostojna in je prvič okusila tujino, ki jo še vedno privlači.

Psiholog in učitelj hkrati

Kljub temu da je še zelo mlada, se je že preizkusila v vlogi trenerke, kar pa po njenih besedah ni mačji kašelj. ''… je velika odgovornost in to ne pomeni le sestavljanja različnih koreografij, veliko šteje tudi pedagoška podlaga, znanje, vodenje skupine in ustvarjanje timskega duha – si psiholog in učitelj hkrati. Ker ljubim svoje delo, to učenci tudi opazijo, preslikajo nase in s srcem prihajajo na treninge.'' Kljub temu da je zagovornica reda in discipline, predvsem v obdobju, ko se približujejo plesna tekmovanja, na njenih treningih ne manjka smeha.

Svoje plesno poslanstvo namerava prenesti tudi na svoje otroke, ne samo učence. Vendar jim nikoli ne bo vsiljevala nečesa, česar sami ne bodo počeli s srcem. ''Sama vem, kako srečna sem, da sem odkrila svoj talent in upam, da bodo moji otroci odkrili svojega. Če bo to ples, še toliko lepše,'' smehljaje se razlaga Nika. Kljub temu da njena pot še ni začrtana, si želi v prihodnosti mirno živeti v Sloveniji; čuti, da bi doma lažje vzgajala svoje otroke kot čez lužo.