Položim roko na trebuh. Čutim te, kako se premikaš, kako s svojimi drobcenimi ročicami in nožicami hitiš naprej, čeprav si še vedno notri, v varnem zavetju mojega telesa. Ne vem, ali si punčka ali fantek. Ni pomembno. Imela te bom enako rada ne glede na vse.

Skupaj sva skoraj devet mesecev. Pripovedujem ti pravljice, kadar ob večerih ležim v postelji. Skupaj poslušava glasbo, ker so postali dolgi sprehodi zame prenaporni. Govorim ti, kakšne oblike so oblaki, ki plovejo po sinjem nebu, kako zveni čudoviti napev taščice pod mojim oknom …

Vedno pogosteje se sprašujem, če ti bom všeč. Kaj si boš mislil, ko me boš prvič zagledal, otrok moj? Zamišljam si, kako boš s svojimi malimi prsti objel moj prst. Zame boš največje darilo na svetu. Pozabljene bodo vse jutranje slabosti, moji napori ob tem, ko sem skušala ugotoviti, ali imam obuta enaka čevlja. Vse to ni važno, važen si ti!

Spomnim se, kako sem se počutila, ko sem te prvič videla na ultrazvoku. Nisem mogla verjeti, da to majhno bitje resnično biva v meni, da me bo nekega dne klicalo mama, da bom naposled le našla smisel svojega življenja.

Dala ti bom ljubezen, dala ti bom zavetje, dala ti bom življenje. Dala ti bom vse, da boš srečen. Dobroto, da vidiš, da znajo biti človeška srca tudi topla; znanje, da pomagaš drugim; srce, da ljubiš. Naučila te bom spoštovati druge, predvsem pa sebe. Skušala ti bom pokazati pot v boljši svet. Nekoč pa ti bom pustila, da razpreš svoja krila in odletiš na svoje … nekoč. Ob tebi bom ...

… Tako bi moralo biti. Pa ne bo! Otroka niti videla ne bom. Posvojili ga bodo, ga odpeljali daleč stran. Šele petnajst let imam. Ena napaka me bo stala sreče celotnega življenja! Dneve preživljam v beli postelji, beli sobi, obdana z belimi ljudmi - pod nadzorom. Bojijo se, da bi se ubila. Vendar to nerojeno dete ljubim, nikoli mu ne bi storila nič žalega. Ko bi vsaj splavila, da se ne bi tako navezala nanj. Vendar sem vzgojena v strogi krščanski družini, tega ne dopuščajo. Doma me krivijo, uničila sem jim ugled, uničila sem ponos, pravijo, da sem uničila njih. A nihče ne vpraša, kako je z mano. Kaj čutim v nočeh, ko ne spim? Kaj čutim, ko vem, da bom morala dati del sebe? Ne vprašajo, ni jim mar.

Počasi zaprem oči … zaspim. V beli svetlobi se pred menoj odpira svet, ki ga ne poznam. K meni se stegnejo drobceni prstki, dotaknem se jih, potegnem to malo bitje k sebi, ga objamem … srečna sem.