"Zakonodaja jasno opredeljuje, da je mnenje otroka treba upoštevati, ko je ta zmožen presoje in razumevanja posledic svojih odločitev. To je lahko v določenem primeru že okrog desetega, dvanajstega leta starosti," meni univ. dipl. psiholog, psihoterapevt in supervizor Heliodor Cvetko iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Glavni problem vidi Cvetko v različnem pogledu na to, kaj je najboljše za otroka. Otrok in starši namreč pogosto različno ocenjujejo, kaj je dobro ali najboljše zanj. Seveda so starši praviloma izkušenejši, "vidijo" marsikaj, česar otrok še ni sposoben (ali noče) videti, vidijo dlje v prihodnost in imajo v svojih pogledih največkrat v veliki meri "prav". Vendar starejši kot je otrok, bolj si moramo starši z njim deliti odgovornost za njegovo prihodnost. Verjetno je osnovni problem v tem, da starši čutimo veliko odgovornost za prihodnost svojih otrok, saj jih imamo radi in jim želimo vse najboljše. Prej omenjeni zakoni (ki otroku omogočajo soodločanje, nam pa jemljejo izključno odgovornost) pa nam tega bremena ne morejo odvzeti.

Otrok se mora postaviti na lastne noge

Mnogi starši se tudi ne zavedajo dovolj (ali ne mislijo tako!), da je prav, da otroci "odidejo" od njih in si uredijo življenje po svoje. Pravzaprav bi se morali veseliti tega in vzpodbujati otrokovo ločevanje od staršev in postavljanje na lastne noge in biti srečni, ko odidejo svojo pot. Takrat, ko je otrok prepričan in dejansko zmore po svoje živeti in biti z življenjem, ki ga živi, pretežno srečen, takrat smo kot starši do konca (skoraj do konca) opravili svoje starševsko poslanstvo. Takrat bi morali biti notranje izpolnjeni, srečni in upravičeno ponosni nase. Nam (mnogim) se pa trga srce ...

Seveda lahko nastanejo tudi situacije, ki so zelo zapletene. Otrok (tudi že odrasel) lahko s kako odločitvijo in ravnanjem očitno sili v "nesrečo". Takrat moramo storiti vse, kar je v naši moči, da mu "odpremo oči". Toda ob tem lahko kaj hitro pridemo do roba, ko se postavi vprašanje: otroka zlomiti, odgnati od sebe ali prepustiti posledicam njegovih napačnih/slabih odločitev.

Kako ravnati v takšnih situacijah?

V takih situacijah ravnamo tako, kot znamo in moremo, meni Cvetko in dodaja, da nekateri pri tem poiščejo pomoč, drugi pa poskušajo pomagati tako, da preprosto živijo. Včasih lahko beseda tujega človeka lažje prodre do otroka, da razmisli o drugi možnosti in morda spremeni svoje ravnanje. Seveda pa se tudi zgodi, da vsem skupaj (staršem in strokovnjakom) ne preostane drugega kot upati na najboljše, trpeti (vzdržati) ob spremljanju otroka, ki na primer sam sebe uničuje, ga ne zavreči, temveč čakati na trenutek, ko nam bo morda pripravljen prisluhniti in bo v svoji nesreči pripravljen sprejeti našo roko, pomoč.

Jasno izrazite svoje mnenje

Če vaš otrok kljub vsemu sprejme odločitev, za katero menite, da zanj ni dobra, mu to tudi jasno povejte. Pri tem ga ne obsojajte, temveč mu preprosto in jasno povejte, kaj si o tem mislite, kako to vidite, česa se bojite, kaj si želite … Če je le mogoče, otroka tudi podprite. Če seveda njegove odločitve niso preveč v nasprotju z vašimi prepričanji in načeli ali morda z zakonom, moralo, splošno opredeljenim dobrim.

Kriminalna ali nemoralna dejanja

Če gre za kriminalno ali nemoralno ravnanje ali za ravnanje, ki je brez dvoma v škodo njemu ali komur koli drugemu, ga seveda ne smemo podpreti, temveč mu moramo jasno dati vedeti, da smo proti temu. "Tudi to, da ga ne podpiramo v slabem in škodljivem, je naša starševska dolžnost. Ali smo ga sposobni zaustaviti, je pa že drugo vprašanje," je zaključil psiholog Heliodor Cvetko.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali se nam samo pridružite s klikom na