Kako polžev vsadek deluje

Polžev vsadek, angleško 'cochlear implant', je vgradni slušni pripomoček, ki nadomesti delovanje notranjega ušesa. To, da je vgradni, pomeni, da enega od njegovih delov z operacijo vsadimo v telo. Del notranjega ušesa, ki je zadolžen za sluh, imenujemo polžek. Sestavljen je iz čvrstega kostnega ogrodja, dvakrat in pol zavite cevi, ki se ji prilega mehki del polžka – tekočina in mehke membrane –, v katerem so zaznavne slušne celice, imenovane dlačnice. Polžek pretvori zvok v električni impulz, ki se potem preko slušnega živca in mnogoterih živčnih povezav konča v možganski skorji, kjer dejansko slišimo. Polžev vsadek dovede zvočne signale, spremenjene v kodirane električne impulze, neposredno do slušnega živca. Poleg notranjega dela – implanta, ki ga sestavljata elektroda in stimulator, vsebuje še zunanji del – govorni procesor, ki se nosi za ušesom, pri zelo majhnih otrocih izjemoma tudi posebej. Govorni procesor sestavljajo kontrolna enota z mikrofonom, ki zazna zvok, govorni procesor, ki zvok analizira in spremeni v zaporedje električnih impulzov, ter oddajnik, ki impulze (kot radijske valove) prenese skozi nepoškodovano kožo v notranji del – implant. Govorni procesor vsebuje računalniški program, v katerem so podatki o vrhovih frekvenc zvoka, glasnosti, časovnem zaporedju in ki ga avdiolog, defektolog ali logoped nastavi tako, da je prilagojen vsakemu posamezniku.

Drugi pripomočki zvok le okrepijo

Drugi slušni pripomočki, klasični slušni aparati in vibratorni vgradni slušni pripomočki delujejo tako, da zvok, ki pride do notranjega ušesa, le okrepijo ali povečajo premikanje slušnih koščic. Ti pripomočki delujejo le, če je notranje uho še delujoče in tako sposobno pretvoriti sicer s slušnim pripomočkom ojačan zvok v električne impulze. Tudi med temi klasičnimi slušnimi pripomočki moramo nekatere vsaditi v srednje uho z operacijo.
Klasične slušne aparate nosimo na sebi, podobno kot očala. Lahko jih imamo za uhlji, v sluhovodu ali izjemoma v držalih očal. Potrebujejo varovanje pred vlago in poškodbami, redno čiščenje in menjavo baterijskih vložkov. Priporočeno je tudi redno strokovno vzdrževanje in vsakoletni servis pri izdajateljih slušnih pripomočkov.

Del vsadnega slušnega pripomočka je vgrajen v telo. Večina vgradnih slušnih pripomočkov je sestavljena iz dveh delov; notranjega, ki ga vgradimo z operacijo, in zunanjega, ki ima snemljivi del. Notranji del je treba le ščititi pred poškodbami, kar pomeni izogibanje kontaktnim športom in nošnji zaščitne čelade pri sicer manj nevarnih športih. Za zunanje dele pa skrbimo podobno kot za klasični snemni slušni aparat. Vsadni, notranji deli naj bi v telesu dobro delovali nekje 30 let, po tem času jih je z novo operacijo treba zamenjati.

Enakovreden vstop v svet slišečih

Ponavadi vsadimo le en polžev vsadek, dva redkeje. Že dovolj zgodnja enostranska vsaditev polževega vsadka ob dobro delujoči višje ležeči slušni poti in pravilni in dovolj pogosti rehabilitaciji omogoča otrokom enakovreden vstop v slišeči svet njihovih vrstnikov. Ti otroci s polževim vsadkom prav v nobeni aktivnosti, veščini ali sposobnosti ne zaostajajo za svojimi vrstniki. S polževim vsadkom otroci na tisti strani, kjer je vsadek nameščen, slišijo zvoke, ki so glasnejši od 30 do 40 dB, normalno slišeči pa zaznamo zvoke že pri glasnosti 10 dB. Preprosteje povedano, otroci so na strani brez polževega vsadka gluhi, na strani s polževim vsadkom pa blažje naglušni.

V zadnjem letu na Kliniki za otorinolaringologijo v UKC Ljubljana opravljamo tudi obojestranske operativne vgradnje polževih vsadkov, tudi ko je bolnik že pred časom prejel en polžev vsadek, kot simultane. Nespremenjeno pa ostaja dejstvo, da osebe z enim ali dvema polževima vsadkoma ne bodo postali normalno slišeči in bodo pri zvočni komunikaciji vedno potrebovali dodatno skrb, pozornost in vajo.

Pri odločitvi za morebitno vgraditev dveh vsadkov se moramo vsi sodelujoči zavedati, da dva polževa vsadka ne pomenita dvojno boljšega sluha, nedvomno pa najmanj dvakrat povečata možnost zapletov in nevarnosti okužbe, poškodbe, premaknitve, ki jih ima vsak vsadek v telesu. Odločitev za dva polževa vsadka mora biti dobro premišljena, vedno dorečena s strani strokovnjaka, saj se moramo zavedati, da včasih obe ušesi nista primerni za vsaditev in uporabo polževega vsadka, prav tako je treba pretehtati obremenitev telesa z drugo operacijo in oceniti druge sposobnosti, ki so potrebne za popolno izkoriščenost polževega vsadka.

Zvok iz polževega vsadka

Bolniki, ki so pred boleznijo slišali, opisujejo zvok s polževim vsadkom kot monoton, kovinski, računalniški. Osebe, ki pa še niso nikoli slišale po običajni poti, pa imajo zvok s polževim vsadkom za edini zvok in ga ne morejo opisovati ali primerjati glede na sluh običajno slišečih ljudi. Čeprav je potrebno nekaj časa, da se uporabniki polževega vsadka zvoke naučijo razumeti, raziskave kažejo, da jih 95 odstotkov po posegu zaznava in prepoznava zvoke okolja, tri četrtine jih razume sogovornika, pri čemer si pomagajo z branjem z ustnic, 40 odstotkov jih razume pogovor brez odgledovanja, 15 odstotkov pa jih celo lahko uporablja telefon.

Prva vsaditev v Sloveniji

V svetu so okoli leta 1985 začeli rutinsko vsajati polžev vsadek za premostitev prirojene ali pridobljene gluhosti. V Sloveniji smo tovrstno operacijo prvič opravili na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo na UKC Ljubljana spomladi leta 1996. Do sedaj smo na naši kliniki opravili preko 210 operacij, več kot dve tretjini na otrocih, brez usodnih in večjih zapletov. Nekaj zapletov se je seveda pojavilo – nedelovanje vsadka, vnetje ali propad kožnega pokrova nad vsadkom, vnetje srednjega ušesa, nastanek ognojka, začasno slabše delovanje obraznega živca, poškodba notranjega dela vsadka – a smo vse uspešno rešili. V zadnjih nekaj letih opravljajo vsaditve polževih vsadkov tudi v UKC Maribor. Prav vsi pa imamo z njihovo uporabo odlične rezultate in smo z njimi zelo zadovoljni.

Morebitni zapleti

Te se lahko pojavijo ob vsakem zdravljenju in rehabilitaciji. Prva negativna izkušnja je zdravniška ugotovitev, da odrasla oseba ali otrok tako slabo sliši, da mu klasični slušni aparati ne morejo pomagati in da je potrebna operacija, s katero bomo slušni pripomoček vgradili. Za mnoge je sprejetje tega dejstva, predvsem za starše malih otrok, najtežja. Sami nam povedo, da je stresno tudi obdobje dvomov in iskanja prave diagnoze, nemalokrat se podajo na pot iskanja drugih mnenj, kar jih lahko še dodatno zbega. Tem željam načeloma ne nasprotujemo, a pod pogojem, da starši poiščejo mnenja ustreznih strokovnjakov. Že same preiskave, ki jih moramo narediti pred izborom bolnikov, ki so primerni za polžev vsadek, so naporne, nekatere neprijetne, zahtevajo veliko časa in predanosti. Posebno starši z majhnimi otroki vedo, kako težko jim je, predvsem pa njihovim otrokom, potovanje od ambulante do ambulante, čakanje in celo sprejem v bolnišnico. Naša skupina strokovnjakov, ki se ukvarjamo s tovrstno rehabilitacijo gluhih, poskuša vse to izvesti čim bolj prijazno, hitro in učinkovito, vendar verjamem, da so nekateri kljub temu že imeli kakšne negativne izkušnje.

Čeprav se z bolniki ali njihovimi starši pred operacijo obsežno in večkrat pogovorimo, prav lahko ostane še kak dvom. Nekoliko neprijetna je tudi bolečina po operaciji, a jo večinoma dobro preženemo z zdravili proti bolečinam. Tudi odstranitev dela las na glavi, kjer operiramo, je za nekatere bolnike in njihove starše lahko negativna izkušnja. Po operaciji lahko včasih obrazni živec začasno, izjemoma trajno, neha delovati, pri čemer polovica obraza miruje, oko ostane odprto, ustni kot se povesi, kar je zelo moteče nekaj tednov, a to v večini primerov popolnoma izzveni.