Šok

Anja je bila dobre tri mesece v inkubatorju, kmalu zatem je zbolela za zlatenico in dobila popkovno kilo. Z mamico sta bili na Infekcijski kliniki v Ljubljani več kot dva meseca. Tam so ugotovili, da ima toksoplazmozo. Vzeli so ji del kostnega mozga in jo začeli zdraviti. Za obe je bilo zdravljenje težko in naporno, vendar si je malo bitje želelo živeti in je bolezen s pomočjo zdravnikov uspešno premagalo. A zdravje ji ni bilo naklonjeno, saj je kmalu zatem zbolela še na ledvicah. Tudi tokrat se je uspešno borila za življenje. Žal pa je slepota ostala. Mama Marjana se sprijaznila s hčerkino hibo, pri čemer sta ji najbolj stali ob strani obe babici. Žal pa se s tem, da je Anja slepa, ni mogel soočiti njen oče. Sramoval se je lastne hčerke in ko je bila Anja stara štiri leta, rekel svoji ženi, da je zanju umrl.

Prvič v vrtec

Kmalu zatem je Anja začela hoditi v trboveljski vrtec Ciciban. Zelo dobro se spomni vzgojiteljic. Posebno pri srcu ji je bila Olga, ki je Anjo naučila igrati na harmoniko. Nekoč pa se je zgodil neprijeten dogodek, ki ga Anja ne bo nikoli pozabila. «Bil je povsem navaden dan, a naporen,« se spominja. »Ni bilo moje vzgojiteljice, zato jo je nadomeščala druga. Kar naenkrat je prišla do mene in me posadila na stol v igralnici. Z drugimi je odšla ven, mene pa zaklenila. Bila sem prestrašena, jokala sem. Kmalu je prišla moja mami in povedala sem ji, da ne želim več hoditi v ta vrtec. Tako sem od tam tudi odšla.«

Zavod

»Ko sem imela štiri leta, sem prišla prvič v Ljubljano, v Zavod za slepo in slabovidno mladino, na ogled. Čez čas so se starši odločili, da grem nazaj. Ko sem prvič prespala v zavodu, je bilo zelo hudo. Bila sem prestrašena in zaskrbljena, jokala sem. Pogrešala sem dom in družino. Na začetku bivanja v zavodu sem imela zelo veliko težav tudi s prehranjevanjem. Skoraj tri mesece sem jedla zelo malo in hujšala. Čez čas se je stanje normaliziralo. V vrtcu sem bila dve leti in v tem obdobju me je vzgojiteljica Ana naučila brati in pisati Braillovo pisavo.«

Lions klub

»S petimi leti, ko sem bila še v vrtcu, sem spoznala zakonca Stošicki, vodja Lions kluba Brin Trbovlje. Nekega dne mi je vzgojiteljica v vrtcu povedala, da greva v bolnišnico. Ko sem prišla tja, sem bila presenečena, saj so organizirali prireditev le zame. Načrtovali so, da bi imela intervju, vendar sem se odločila, da bom raje nekaj zapela. Na tej prireditvi sem prejela prvi aplavz. Bil je močan in je prišel iz srca. Zakonca Stošicki sta takrat v zavod zame nakazala nekaj denarja. Sedaj imam svoj dobrodelni sklad, ki ga je organiziralo Društvo invalidov iz Trbovelj pod vodstvom Rudija Janežiča.«

Ločitev staršev

»Ko sem bila stara šest let, smo se preselili v blok. Po dobrem letu se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Mami in oče sta se razšla. Nista bila sicer poročena, vendar me je močno prizadelo. V prvem razredu je vse skupaj prišlo za menoj. Veliko sem hodila k šolski psihologinji in k psihiatrinji v Ljubljano. V drugem razredu sem ločitev končno prebolela. Spoznala sem, da se bo s tem pač potrebno soočiti.«

Osnovna šola

»V prvem razredu sem bila še zelo plašna. V drugem razredu me je učila zelo prijetna učiteljica Damjana Oblak. Ko sem imela kakršen koli problem, mi je vedno stala ob strani. Klavir sem se učila eno leto in potem me je začela zanimati še harmonika. V drugem razredu sem od babice Rozi dobila prvi dve harmoniki in klaviature. Učenje harmonike sem imela enkrat tedensko. Učitelj je bil zelo strog. Vsak torek, ko sem prihajala na uro harmonike, sem imela odpor že cel dan, ker nisem vedela, kakšne volje bo. Če sem se včasih zmotila, je vpil name. Dvakrat ali trikrat je še potrpel, potem pa je prišel do mene, začel živčno prijemati moje prste in jih pritiskal po tipkah harmonike. Govoril mi je, da me ne bo »crkljal« kot majhno punčko. Tega niti najmanj nisem hotela. Želela sem se le česa naučiti.“

Prekomerna teža

»V drugem razredu se je začela moja dieta. V kratkem času sem pridobila kilogramov. Z mamico sva odšli k zdravniku v Ljubljano, kjer sem dobila strogo dieto. Kot majhna sem zelo malo jedla, ko pa sem začela normalno jesti, sem se pričela prekomerno rediti. Na začetku je bilo zelo hudo in naporno, a mi je uspelo. V treh mesecih sem shujšala šest kilogramov. Veliko sem tudi telovadila. Na koncu šolskega leta sem bila zelo vesela, da mi je uspelo. Potem se je začelo poletje. Med počitnicami sem popustila z dieto in zopet sem se zredila. Moj trud je bil takrat zaman. Danes je moja telesna teža zopet normalna in s tem nimam problemov. To je pomembno za mojo orientacijo in koordinacijo. V sedmem razredu sem se spremenila tudi sama. Prej sem bila bolj tiha in nekoliko zaprta vase. Potem pa sem se kar naenkrat odprla. Tudi pri pouku sem začela bolj sodelovati in vedno bolj se mi je krepila samozavest."

Moja ljubljenčka

„Pri babici Mileni, mami mojega očeta, sem dobila kužka. Ko sem ga prvič videla, je bil star sedem tednov. Bil je kot majhna kepica. Izvedela sem, da je mešanček med pudlom in jazbečarjem. Dala sem mu ime Od in je ostal pri babici. Drugo presenečenje pa se je zgodilo, ko sem dobila še prijetno in prikupno psičko. Sorodnik, ki jo je imel, nam je rekel, da zanjo ne more več skrbeti in da jo bo vrgel v smetnjak. Takrat smo se z mami in babi odločile, da bo psička ostala pri nas. Ime ji je Dina in je mešanka med yorkširskim terierjem in maltežanom. Zelo je prijazna, učljiva in pridna."

Ne bojim se življenja in nisem uboga, če sem slepa!

„Devetega razreda me ni strah. Vesela sem tudi za mojega očeta, saj sedaj, ko sem starejša, počasi sprejema mojo slepoto in tudi najin odnos postaja pristnejši. Imam še en glasbeni cilj. Čeprav igram že na štiri instrumente, si želim naučiti igranja kitare. Vem, da mi bo uspelo. Po devetem razredu še ne vem, na katero srednjo šolo bi se vpisala. Želim si postati radijska napovedovalka, v prostem času pa želim peti, igrati na inštrumente oziroma se ukvarjati z glasbo. Radio in glasba mi dajeta moč, energijo in pogon za naprej. Moja želja v prihodnosti je delati na radiu Snoopy in vem da mi bo uspelo ...“