Ali bo prišel čas tudi za Miša Kontreca, Sandra ne ve, saj se še ne poznata dovolj dobro. "Res, da sva nekaj časa živela skupaj, a vendar gre za neresničen svet. Kaj vse se bo še zgodilo, pa bo povedal čas …"

S Sandro Auer smo se na Bibaleze.si pogovarjali o spominih, ki jo vežejo na otroštvo, o odraščanju, o tem, kako je imeti slavnega očeta, o družinskih in prijateljskih vezeh ter njeni prihodnosti.

Koliko otrok bi nekoč radi imeli? Kako bi jih vzgajali?

Najmanj tri. Vzgajali jih bom tako, kot sta moja starša vzgajala mene. Sreča je v malenkostih, pozitivne misli prinesejo pozitivna dejanja, vse se da doseči s komunikacijo. V življenju pa je pomembno tudi to, da delaš to, kar rad počneš.

Prelepi. Moje otroštvo je bilo zelo lepo, pestro in zelo sem hvaležna, da imam taka starša, ki sta me, po mojem, zelo lepo vzgojila, v skromno, delovno dekle. Res, da so bili zame včasih tudi težki trenutki, ker je bil oče zelo slaven in je bilo veliko ljudi, ki so bili name ljubosumni. Vendar pa vse to jemljem kot pozitivno, saj sem danes ravno zaradi zlobnih jezikov toliko močnejša.

Ste si kot deklica želeli, da bi imeli bratca oziroma sestrico, ali ste se kot edinka dobro počutili?

Da, zmeraj sem si želela sestrico ali bratca, a sta se starša odločila, da bosta imela samo enega otroka. Po drugi strani si pa zato jaz želim veliko družino, z vsaj tremi otroki.

Tako je, zelo sem ponosna. Težko je v kratkih stavkih opisati, kako sta me vzgajala, lahko izpostavim to, da me nikakor nista razvajala, kot mislijo nekateri. Seveda bi mi dala vse kot vsak starš svojemu otroku, a dober starš se zaveda, da s tem, ko otroku ne da vsega, dela samo dobro za njegovo prihodnost.
Vzgojila sta me tako, da je treba v življenju ceniti malenkosti, vsak tolar ali danes evro in tako sem si sama denar začela služiti že pri 16 letih. V času študija sem imela v enem obdobju kar štiri službe, tako da rada delam in že lep čas nisem odvisna od staršev. Seveda ima pri vzgoji otrok veliko vlogo karakter posameznika, ki pa se po mojem mnenju razvije na podlagi vzorcev, ki jih je vsak doživljal znotraj svoje družine in družbe, v kateri se je gibal.

Najbolj me je prizadelo, da kar koli sem naredila, ni bilo ok. Če sem v šoli dobila 5, mi je učiteljica oceno podarila, če sem dobila slabšo oceno, sem bila označena za lenuhinjo. Pa dogajale so se tudi druge stvari, kot so skrivanje šolskih copatov, izolacija iz družbe zaradi ljubosumja itd. A še enkrat ponavljam, da se vse v življenju zgodi z razlogom in da sem danes na neki način hvaležna za vse te dogodke, ker so me naredili močnejšo.

Kaj bi svetovali slavnim staršem in njihovim otrokom? Otroci se namreč pogosto ne zavedajo, kakšno škodo lahko naredijo z zlobnimi opazkami ...

Res je. Svetovala bi, da čim več komunicirajo s svojimi otroki, jih spremljajo in jim dajo občutek varnosti. Otroci slavnih staršev doživijo mnogo prijetnih in manj prijetnih stvari, zaradi katerih menim, da hitreje dozorijo. Slednje se mi zdi zelo pozitivno.

Se morda spominjate kakšne otroške vragolije, ob kateri se še danes nasmejite?

Uf, teh je ogromno ... Bila sem zelo energičen otrok, z veliko domišljije in le redko kdaj mi je bil dolgčas. Veliko vragolij sem zagodla že v vrtcu, ki je od naše hiše oddaljen samo nekaj metrov. Spomnim se, da sem se enkrat, ne da bi komu kaj povedala, kar sama odpravila proti domu (smeh).

Družina vam veliko pomeni in v času bivanja v hiši Slavnih ste starša zelo pogrešali. Kako ste se bodrili, ko vam je bilo najtežje?

Načinov je bilo kar nekaj. Ali sem se zapletla v pogovor s katerim od sostanovalcev, največkrat z Ines ( potem mi je bilo nekoliko lažje), ali sem se preprosto umaknila in doživela s staršema nekaj lepih trenutkov v svojih mislih, ali pa sem preprosto začela spodbujati sostanovalce, da počnemo kaj zabavnega in tako preusmerila svoje misli drugam.

Kako je bilo, ko ste prišli domov? Najbrž je privrelo na plan veliko čustev?

Res je, delček tega je bilo moč videti tudi na TV, ko me je obiskala mama. Zelo sem bila vesela, ko smo po dolgem času s staršema spet sedeli v dnevni sobi in sem lahko z njima delila te edinstvene občutke.

Kako je udeležba v šovu vplivala na vaša starša?

Tako kot bi na vsakega starša, ki bi bil toliko časa ločen od svojih otrok. Bili so težki trenutki tudi zanju … Res smo zelo navezani drug na drugega, a zdaj ko smo spet združeni, je vse samo pozitivno. Skupaj smo že veliko prestali, tako da nas  preizkušnje delajo samo še močnejše.

Jaz na to zadevo gledam kot na šov. On je super fant in ne morem obsojati njegovih odločitev. Kot pa je že znano, je šlo za nesporazum in si bova z Mišom najprej dala čas, da se spoznava. Starša pa bi v družino zagotovo sprejela vsakega fanta, za katerega bi vedela, da ga imam rada.

Imate kar devet najboljših prijateljic. Kaj vam pomenijo? Boste ohranile vezi tudi po tem, ko boste imele vsaka svojo družino? Mnoga prijateljstva se namreč ohladijo ...

Prijateljice mi pomenijo zelo veliko. Prijateljska ljubezen je zame ena najlepših stvari na svetu. Prečudovito je, ko lahko z nekom deliš vse svoje občutke, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš 24 ur na dan, se skupaj smeješ, jočeš …
Med nami velja rek, da fantje pridejo in odidejo, prijateljice pa ostanemo za vedno. Tako da kljub temu da imajo nekatere že precej resne zveze in že živijo skupaj s svojimi boljšimi polovicami, si vedno najdemo čas druga za drugo. Težko rečem, kaj bo, ker tega ne zna napovedati nihče, a kljub temu sem optimistična, da bo naše prijateljstvo ostalo za vedno. Zdi se mi zelo pomembno, da si ljudje, kljub temu da imajo družine, najdejo čas zase oziroma za prijatelje. Prijateljstvo je treba negovati, saj nikoli ne veš, kdaj in kje se lahko zalomi v zvezi in prav takrat pridejo prijatelji do izraza.

Katere vrednote pri ljudeh najbolj cenite?

Iskrenost, pozitivizem, sprejemanje drugačnih ljudi, poštenost, vero v to, da je vse mogoče, če si resnično želiš, delavnost in ambicioznost.