Globoko zadihajte, drage mamice in očki, kajti niste edini. Mnogo je staršev, ki si postavljajo ravno ta vprašanja. Ana iz Vrhnike je mama štiriletnemu Maju. Zaupala nam je, da je sin edinček, ki je vedno v središču pozornosti. Maj zahteva pozornost tudi takrat, ko je enostavno ne more dobiti. Ne dovoli mi, da govorim po telefonu (takrat kriči, se meče po tleh, brca). Tudi igrati se ne zna sam. Vedno mora biti nekdo ob njem, da mu pomaga risati, barvati, sestavljati kocke, se igrati z avtomobilčki in drugimi igračami. Če kuham, me nenehno kliče, skratka, le redko se deset minut igra brez, da bi nas klical in zahteval, da sedimo ob njem."

Za nasvet, kako naj ravnajo starši v takšnih primerih smo povprašali igralno terapevtko Petro Škof. Povedala nam je, da je težava, ki jo omenja mamica Ana zelo pogosta pri otrocih, ki so veliko v središču pozornosti odraslih. Težko bi rekla, da so starši naredili kakšno napako, razen tega, da bodo morali otroka naučiti, da se sam zamoti oziroma igra, medtem ko imamo odrasli drugo delo.

Kaj lahko storimo?

Škofova meni, da je potrebno k rešitvi problema pristopiti sistematično:

"Najprej je potreben razgovor z otrokom in mu karseda jasno povedati, da ne sme prekinjati telefonskih pogovorov z neprimernim vedenjem.

Ko se bo vedenje seveda ponovilo, ga ignorirajte (čeprav bo vaš sogovornik slišal, kaj se dogaja) in mu po pogovoru povejte, da se ni držal dogovora. Seveda boste morali "scenarij" mnogokrat ponoviti, da bo otrok videl, da mislite resno"

Zakaj se otroci ne znajo igrati sami?

"Mnogokrat je problem v neurejenem igralnem kotičku ali prevelikem številu igrač, s katerimi se otroci ne znajo igrati. Nekateri otroci se enostavno sami ne zaigrajo, ker jim ni nihče pokazal, kako se igramo (avtomobilčki vozijo po cesti, dojenčka, nahraniš in daš spat, figurice se srečujejo pred hiši ...). Nekateri pa se ne igrajo, tudi če so bili deležni veliko pozornosti tudi v smislu igre z njimi. Ti otroci so enostavno takšni in jih je veliko lažje vključiti v vsakodnevna opravila (sesanje, pomivanje posode, zlaganje perila ...) in z njimi sodelovati na tak način," pojasnjuje Škofova in dodaja, da mamici Ani in ostalim staršem s podobnimi težavami svetuje, da se z otrokom vsak dan igrajo vsaj pol ure. Pri tem naj mu povedo, da morajo na primer skuhati kosilo in da ga bodo vsake toliko časa prišli pogledati, kako se igra, če jih ne bo motil. Morda bo igro nadaljeval, ker bo vedel, da ga bo mamica/očka pri igri vsake toliko časa opazoval/a, še dodaja igralna terapevtka.