Ste bili kot deklica navihani ali ubogljivi?

Bila sem navihano ubogljiva! Sicer sem bila poslušen in neproblematičen otrok, je pa res, da so me večkrat zasrbeli prsti, tako da se je v meni skrivalo tudi malo ''neškodljivega Denisa Pokore''.

Bila sem zelo navezana na svoja starša. Zelo veliko smo se pogovarjali in prav njuno mnenje mi je vedno največ pomenilo. Kot deklici pa mi je bil še poseben vzornik oče. Odraščala sem v sproščenem vzdušju, saj je bila vzgoja mojih staršev neskončno ljubeča, čutna in nikoli ni poznala prav nobene kazni, prepovedi ali groženj. Svojima staršema sem lahko vedno vse zaupala in tako sem na dan, ko sem dobila svoj prvi ''cvek'' (čeprav zelo razočarana), komaj čakala, da jima to povem, da me potolažita. Vesela sem, da sta prav oče in mama moja največja zaveznika. Nikoli se ju nisem bala, pred njima nisem čutila nobenega sramu in ni bilo trenutka, da starša ne bi imela časa zame. Dala sta mi optimizem, voljo do življenja, čut in spoštovanje do ljudi, poštenost … in vedno jima bom hvaležna, da sta me kljub mojemu resnemu in profesionalnemu delu v svetu šovbiznisa … na pravi način spodbujala, da sem uspešno zaključila šolanje in prišla do svojega poklica profesorice glasbe, v katerem že sedem let zelo uživam.

Kaj ste se najraje igrali? Vaša najbolj priljubljena igrača, risanka, mladinski film?

Najraje sem se igrala: nogomet, ''ravbarje in žandarje'', plezala po drevesih, cestnih svetilkah, celo semaforjih, se vozila s kolesom … torej najbolj sem uživala v tipično ''nedekliških'' igrah. Moje tri čudovite barbike … pa so ena poleg druge pozirale na pokrovu mojega pianina. Hja, no, vsaj glasbe jim ni manjkalo! Rada sem se igrala štiri v vrsto, skakala ''gumitvist'', kar nekajkrat pa sem se z očetom usedla tudi za šahovsko mizo.

Dolgo časa sem zbirala plišaste igrače, značke, prtičke, pisemske kartice, svinčnike … z naštevanjem mojih zbiralnih akcij bom nadaljevala, ko boste začeli izdajati časopis z naslovom Zagreti zbiratelji! Še posebej pri srcu pa mi je že od nekdaj rjavi medo, ki sem ga za darilo dobila že v porodnišnici …

Televizije v otroštvu nisem gledala veliko, nekaj risank pa res nisem zamudila … Palčka Davida, Šolenčkov, Tom and Jerryja, Ferdija. Najbolj široko odprte oči sem imela pri filmih Sreča na vrvici, Poletje v školjki, To so gadi.

Ko smo dobili kamero, me je oče velikokrat tudi posnel, tako da imam tudi dokaze o tem, da mi pevskega repertoarja ni manjkalo. Hranim tudi avdiokaseto, na kateri so posnetki mojih pevskih sposobnosti pri dveh letih in pol. Ne le da sem pela naučene pesmi, nekatere med njimi so celo že moje avtorsko delo. Čudovit spomin! Zelo rada sem prepevala Jaz sem mala roža, Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori … Kot mala deklica sem obiskovala tudi plesno šolo, snemala radijske igre in kasete s pravljicami … sinhronizirala risanke ter obiskovala glasbeno šolo, kjer sem igrala klavir.

Kdaj ste se naučili igrati klavir? Kaj čutite, ko igrate?

Preizkus za vpis v glasbeno šolo sem uspešno opravila pri petih letih. A zaradi še zelo malih rok in kratkih prstov so profesorji predlagali, naj me starši za eno leto vpišejo v pevski zbor, naslednje leto pa so obljubili, da me vzamejo h pouku klavirja. In tako je tudi bilo … Uspešno sem opravila nižjo glasbeno šolo, se vpisala v glasbeno gimnazijo, nato pa še na akademijo za glasbo, kjer sem diplomirala kot profesorica glasbe. Zaposlila sem se v glasbeni šoli v Logatcu …

Čeprav danes ne vadim več tako pogosto, kot sem to počela v času šolanja, pa se še vedno zelo, zelo rada usedem za klavir. Predvsem v službi, kjer pogosto pripravljam za nastop naše mlade glasbenike, doma pa največkrat improviziram in komponiram nove pesmi. Vedno znova ugotavljam, da je glasba čarovnija. Presrečna sem, da sem se rodila z glasbenim talentom.

Kako ste uskladili šolske obveznosti z nastopi skupine Foxy Teens?

Usklajevanje šolskih obveznosti z obveznostmi skupine mi ni nikoli predstavljalo težave. Res je sicer, da ni bilo vedno lahko, vendar sem se naučila, da se z voljo zmore marsikaj. Prepevanje s Foxyjcami mi je vlivalo toliko veselja, da sem imela prav zaradi tega še toliko večjo motivacijo za učenje. Zavedala sem se, da je šola najpomembnejša, zato sem vse obveznosti opravljala sproti. Velikokrat sem se učila tudi v avtu, medtem ko smo se vozili na nastope, in poskušala dobro izkoristiti vsak trenutek.

Danes ste profesorica slovenske pedagogike. Kakšen pristop imate do učencev?

S svojimi učenci imam lep, sproščen, prijateljski odnos, prepleten z ''zdravo'' avtoriteto. Veliko se pogovarjamo, izmenjujemo mnenja, veliko se smejimo, se šalimo in se seveda v dobrem vzdušju tudi veliko naučimo. Moje učiteljsko delo mi predstavlja veliko odgovornost, svojim učencem pa želim poleg znanja dati predvsem veliko veselja, ljubezni in lepega odnosa do glasbe. Zelo sem vesela, kadar me pridejo pozdravit bivši učenci in tako skupaj obujamo spomine na naše skupne glasbene urice.

Se v prihodnosti vidite kot žena in mama? Verjamete, da bi lahko materinstvo združili s pevsko kariero, nastopi …?

Vsekakor si želim ustvariti družino in se ji tudi vsa predati. Trenutno še nisem spoznala človeka, s katerim bi se za to odločila, a verjamem, da ga bom. Takrat bo seveda nastopil čas za premor v moji pevski karieri. Mislim pa, da družinsko življenje ni razlog za absolutni konec glasbene poti, če le imaš ob sebi pravega človeka. To obdobje prinese spremembe in drugačen, manj obsežen način glasbenega delovanja, saj se ti z družino prioritete v življenju zagotovo spremenijo …