To, da znamo biti hvaležni, nadzorujemo svoja čustva, jih pravilno ovrednotimo in uvrstimo, je del čustvene inteligence. Družbena inteligenca nas po drugi strani uči poslušati in videti tudi druge okrog nas, se odzvati na njihova čustva in konflikte reševati zrelo. Vse to in še več bo otrok v življenju potreboval. Predstavljamo vam nekaj drobnih nasvetov, prilagojenih malčkom in malo večjim otrokom, ki vam bodo pri učenju nekaterih veščin v pomoč.

Sprejeti poraz

Nobeden od staršev ne želi, da bi otrok v šoli kosilo jedel sam, ne bil v ničemer dober in stalno izgubljal. A pri iskanju lastne sreče je nujno, da se naučimo sprejeti, da nam nekaj ni uspelo, in delovati tako, da bo v prihodnje bolje.

Majhnemu otroku pokažite, da ni nič strašnega, če kdaj izgubite. Bodite dober vzor tistega, ki zna izgubljati. Ko se igrata in načrtno izgubite, se mu le nasmejte: "Kako zabavno je bilo, poglej, ni mi uspelo, pa poskusiva še enkrat." Lepo je, če otroku pokažete, da znate sprejeti poraz, a sčasoma začnite igrati bolj pošteno, pravi Erica Rich, otroška psihologinja iz Los Angelesa. Ko otrok šteje pet let, le začnite igrati bolj pošteno in poizkusite tako: "Poglej, zdaj sem zmagal jaz, a tudi ti si se zelo potrudil." Če se otrok razjezi, mu razložite, da nihče ne izgublja rad, a da je poraz del igre, in da resnično izgubi le tisti, ki se sploh ni trudil.

Starejši otroci se velikokrat osredotočijo na rezultat dejavnosti in tako enostavno pozabijo na tisto, kar je bilo zabavno, sam proces dejavnosti. Če so osredotočeni le na rezultat in so na koncu izgubili, jim lahko pomagate z naslednjim pristopom. "Nismo zmagali, pa kaj zato, vmes se je zgodilo veliko zabavnega." Cilj tega je, da njegovo pozornost z dejstva, da se na koncu ni izšlo po njegovih željah, preusmerite na to, da poraz ne pomeni, da se ob tem ni zabaval, pravi Pam Schiller, avtorica knjige Sedem veščin za uspeh v šoli.

Vključevanje v skupino

Prav tako si verjetno ne želite, da bi vaš otrok sedel nekje ob robu skupine, bil neopazen in se ji ne znal pridružiti. Življenje prej ali slej napelje na delo v skupini, v šoli in nato na delovnem mestu. In ne le to, pogosto se znajdemo v skupinah, ki jih sami ne bi nikoli izbrali, zato je pomembno, da znamo ideje in želje usklajevati ter uvideti, da imajo tudi drugi pričakovanja in sposobnosti, s katerimi lahko prispevajo k delu. V skupini je vedno otrok ali odrasel, ki deluje kot povezovalni člen, in ta je tisti, ki skupino obdrži skupaj ali morda ne.

Morda boste majhnim otrokom najprej morali razložiti, kdo v njegovi skupini je najprimernejši, da bi z njim navezal stik, pravi Lawrence E. Shapiro, avtor knjige Kako vzgojiti otroka z visoko čustveno inteligenco. Otrok bo včasih hotel nagovoriti celotno skupino: "Se lahko igram?" Po vsej verjetnosti ga ne bo slišal nihče. Pomagajte mu v skupini poiskati otroka, ki gostoljubnost in prijaznost izraža s telesno govorico, po vsej verjetnosti se mu bo smehljal, nakazoval, naj pride bližje in ga gledal. Otrok, ki je običajno s telesom obrnjen proti vašemu otroku, je običajno tisti, ki se mu vaš otrok lahko približa.

Večji otroci neverbalno govorico lažje berejo, a razmišljajo črno-belo. Če vaš otrok meni, da ga nihče ne mara, naj se osredotoči na tiste, ki ga imajo radi. Morda potrebuje le pravo skupino, ki se ji je treba pridružiti, ne pa trkati na zaprta vrata. Starši morajo razumeti, da se otroci najbolje razumejo z otroki, ki so jim podobni. Veščine prijateljstva se naučijo skozi vajo in lahko mu pomagate najti prave prijatelje, pri katerih bo uril svoje veščine.

Boriti se za to, kar je prav

Postaviti se na stran nekoga, ki je šibkejši od njega, je za otroka neznansko težko, saj zahteva veliko napora, samozavesti in moralne presoje. To, da otrok uvidi, da v zasmehovanju prijatelja noče sodelovati, da morda vstane in odide, se celo postavi na stran zasmehovanega in mu priskoči na pomoč, zahteva empatijo, sposobnost taktiziranja in predvidevanja.

Majhni otroci se osredotočajo na pravila, vedo, da zasmehovanje ali norčevanje nista zaželena, zato bodo v tem primeru hitro stekli k odraslemu in mu to povedali. Če ga zaradi tega pohvalite, bo lažje prepoznal, kako slabo se je zasmehovani počutil. Če pa se pogovarjate s tistim, ki zasmehuje ostale, igrajte na iste strune. "Kako bi se počutil ti, če bi to kdo storil tebi?" Tudi s tem se otroku pomagate vživeti v kožo nekoga drugega.

Večji otroci so si že našli velike prijatelje, ki jim je treba ostati zvest. Prav tako ni več zaželeno, če vsakič, ko nekdo stori nekaj narobe, nekdo drug teče do učitelja in ga zatoži. Zato je pomembno, da svojemu otroku predstavite strategije, ki delujejo v trenutku, da ga skupinsko mišljenje ne bo zvabilo predaleč. Pobrskajte po spominu in se z njim pogovorite o dogodku, v katerem se otrok ni znal odzvati, in mu ponudite ideje za odzive v prihodnje. Več kot se boste o takšnih pripetljajih pogovarjali, več idej za trezno razmišljanje bo imel, ko se mu kaj takšnega znova pripeti.

Biti dober igralec

Vaš malček se bo skozi življenje moral naučiti, katera čustva je dobro pokazati okolici in katera ne. Prav tako bo uvidel, da je z iskrenostjo zaradi čustev drugih dobro počakati. Teta mu namesto računalniške igrice, ki si jo je tako želel za praznike, podari termonogavičke. Če boste malčku že prej povedali, da se mora vedno zahvaliti, ko dobi kaj v dar, mu ne bo težko reči "hvala", čeprav bo skrival razočaranje. Temu se reče vljudnost. Ista načela lahko otrok uporabi pri druženju z vrstniki. Ali čustva tajimo ali smo le vljudni, vse to ne glede na starost pomeni nadzorovanje čustvenih impulzov. Potem ko se malček za nogavičke zahvali, mu le pojasnite, zakaj je takšna oblika vljudnosti pomembna, saj se je tista oseba za darilo verjetno potrudila.

Večjim otrokom lahko že podrobneje razložite, zakaj je igranje čustev včasih tudi dobro. Lahko mu razložite tako: "Če te nekdo draži in mu daš vedeti, da ti ne pride do živega, bo hitro prenehal." Tako se bo otrok lahko naučil, kdaj je dobro lagati iz pravih razlogov in kdaj iz napačnih. Če ga bo kdo v šoli vprašal: "Ti je všeč moja torba?" lahko namesto: "Grda je!" reče: "V redu je, samo prejšnja mi je bila bolj všeč." S takšnim odzivom otrok ne bo daleč od resnice in bo tudi bolj ali manj izrazil svoje mnenje, a na bolj prefinjen način.

Zdrav dvom o avtoriteti

Lepo je imeti otroka, ki vas uboga, ko kaj rečete, a otrok, ki bo zdravo in spoštljivo dvomil o avtoriteti bo v življenju uspešnejši. Tisti, ki zna vljudno in trezno povedati to, kar mu leži na duši in kar ga moti, jeze ne bo držal v sebi. Takšen otrok bo zrasel v nekoga, ki ga bodo odrasli spoštovali in se z njim radi pogovorili.

Dveletniki so rojeni zato, da se odraslim upirajo in ne znajo nadzorovati svojih čustev. Največ, kar lahko storite v tem obdobju, je, da ga naučite, da za nekaj lepo zaprosi. Če ne gre za izredno pomembno stvar, bo pomagalo, če čim večkrat rečete "da", kar seveda ne pomeni, da zaradi tega takoj dobi prvo igračko in sladkarijo, na kateri se mu ustavijo oči. Če bo tisti dan hotel obleči majico z dinozavrom namesto tiste z žabo in če za to lepo zaprosi, mu lahko ugodite. Ta strategija vam prihrani veliko energije za situacije, ko bo treba trdno vztrajati.

Nekateri starejši otroci se starše bojijo vprašati, ali lahko storijo to ali ono. Vaša naloga je, da jih vzpodbujajte s predlogi "Kaj pa, če ..." ali "Idejo imam ..." ali "Morda pa bi ..." in kmalu bodo to začeli poizkušati sami. Vsa skrivnost je v tem, da z njimi komunicirate vljudno, ne da bi jih žalili. Če jim ne boste nikoli dali možnosti, da izrazijo svoje želje in mišljenje, ne bodo uvideli, da se ta moč skriva v njih, le uporabiti jo morajo.
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na