Uvajanje je obdobje, ki je velikokrat stresno za vse – tako za otroke kot starše in vzgojitelje. Zato mu je treba posvetiti dovolj časa. Tako kot se pripravimo na porod, dojenje, vstop v šolo, pocitnice, prav tako se je pomembno pripraviti tudi na uvajanje.

Nekaj nasvetov za lažje uvajanje

1. O vrtcu se je nujno treba z otrokom pogovarjati. Pripovedujmo mu o tej spremembi in o tem, kaj se vse se bo dogajalo v vrtcu: kaj bo tam počel, da bo spoznal nove otroke, vzgojiteljice ... Pri tem so vam lahko v pomoč tudi knjige ali slikanice o vrtcu.

2. Doma v tem obdobju ne uvajajte dodatnih sprememb. Če se otrok doji, ga v tem času ne odstavljajte ali če ima dudo, plenice, ne ukinjajte tega ter počakajte s tem, ko bo otrok pripravljen in ko ne bo bolj stresnih sprememb/obdobij.

3. Jutra naj bodo cim bolj umirjena, prijetna, povezovalna. Otroku pripovedujte o poteku dneva (da gre v vrtec, mamica v službo, potem ga pridete iskat ...). Otrok naj bo v casu uvajanja pred prihodom v vrtec spocit, previt in sit. S seboj naj ima stvari, ki ga spominjajo na dom in pomirjajo (ninica, duda, steklenicka ...).

4. Vedno se od otroka poslovite. Povejte mu, kdaj ga pridete iskat in tega se tudi držite. Nikoli ne obljubljati, da pridete ponj ob določeni uri ali času (npr. po kosilu), potem pa se tega ne držite. Vedno naredite to, kar obljubite (npr. "pridem te iskat po kosilu" – in potem res pridite po kosilu).

5. Popoldneve, ko otrok ni v vrtcu, poskušajte cim vecji del preživeti skupaj.

6. Otrok mora na vzgojitelja razviti sekundarno navezanost, kar pomeni, da se mora ob njem počutiti varno, prijetno, da čuti, da se lahko nanj zanese in da ga vzgojitelj lahko potolaži in je tam zanj. Pri tem je pomembno zavedanje, da se to zgradi postopoma – za to je vedno potreben čas! Enako kot pri nas odraslih. Ko pridemo nekam v novo skupino, novo službo, vedno potrebujemo nekaj časa, da se privadimo novega okolja, novih oseb. 

Pri otroku pa je postopnost še bolj pomembna. Če vzamemo za primer otroka, ki se uvaja pri 11 mesecih – to zanj pomeni ločitev od staršev (predvsem od mame). Vrtec je povsem novo okolje zanj, pri čemer otrok tako zgodaj ne razume, da mama obstaja, čeprav je ne vidi. Da lahko razvije sekundarno navezanost, pa mora biti oseba, ki otroka uvaja, odzivna, rahločutna in nežna, da začuti in razume, kaj se z otrokom dogaja.

7. Uvajanje naj bo postopno in prilagojeno vašemu otroku.

8. Jok je nekaj povsem normalnega v tem obdobju – na ta način se otrok izraža. Pozornost pa moramo nameniti dolgotrajnemu joku, ki je ponavadi posledica prehitrega uvajanja. V teh primerih se morajo tako starši kot vzgojitelji temu takoj odzvati in uvajanje prilagoditi potrebam otroka.

9. Poiščite podporo zase, če čutite, da jo potrebujete. To je lahko partner, prijateljica, lahko vzgojiteljica. Uvajanje je tudi za starše stresno obdobje, sploh če imajo iz lastnega otroštva slabo izkušnjo. Nič sramotnega ni, če se zjokate, ko oddate otroka in zaprete vrata. Dovolite si. 

Poslušajte svoj občutek in intuicijo, hkrati poskušajte razviti z vzgojiteljem zaupljiv odnos, da vam bo nekdo lahko dal še drug pogled. Uvajanje je priložnost, da greste čez delček svojega otroštva in pozdravite (morebitne) rane.

Postopno uvajanje ima dolgoročne pozitivne posledice na razvoj otrokovih socialnih možganov, ki so ključni pri navezovanju stikov, sklepanju prijateljstev in vzpostavljanju trajnih, izpolnjujočih in osrečujočih odnosov ter posledično na celotno njegovo življenje.

Vpliva na nastajanje novih povezav med celicami v možganih otroka, ki mu bodo omogočale, da se bo pozneje v življenju lahko učinkovito spopadal s stresom. To pomeni, da se otrok zave svojih občutkov in občutkov bližnjih ter se zmore tankočutno odzivati nanje.

Normalen odziv na začetku je tudi, da otrok noče v vrtec – to je odziv, ki je popolnoma razumljiv. Na začetku bi otrok raje ostal doma, kot pa da bi šel v vrtec. Ob tem mu prisluhnimo, naj nam potarna in pove, kaj ga moti. Potem pa bodimo vseeno odločni in vztrajajmo pri odhodu.