Do neke mere je to zagotovo res – otroci se počutijo bolj varne, če smo odrasli okrog njih čustveno in energetsko stabilni. Takrat, ko to zares smo. Kaj pa takrat, ko nismo in smo v resnici v sebi prestrašeni, negotovi, polni krivde, jeze, sramu, žalosti, razočaranja, nejasnosti, dvomov itd.? Ali je takrat modro, da še naprej igramo vlogo popolnega in stabilnega starša, ali je bolj modro in zdravo za naš odnos z otrokom, da smo pristni – avtentični in pokažemo svojo ranljivost? Starši se bojijo, da bodo s tem, ko bodo pokazali pristnega sebe, izgubili avtoriteto. Da jih bodo otroci nehali upoštevati, če bodo otroku namesto vsevednosti pokazali tudi svoje dvome, strahove, napake, tudi solze …

Kar pa se izkaže skoraj po pravilu, je to, da ravno s tem, ko se pred otrokom pokažemo kot resnični ljudje iz mesa in krvi, pridobimo od njih veliko mero zaupanja in spoštovanja. Vsi ljudje, predvsem pa otroci, namreč zelo hitro začutijo, kdo svojo mirnost, odločnost, prijaznost in moč samo igra in jo zahteva, namesto da jo tudi živi in z zgledom pokaže, kaj pomeni biti človek, ki mu je vredno slediti (brez prisile).

Sama večkrat pravim, da ko pri otroku nič več ne deluje, poskusite biti avtentični. Namesto da vpijete, grozite in kaznujete ali pa na drugi strani samo nemočno opazujete, zberite pogum in povejte otroku, kaj zares čutite v sebi: ''Nik, skrbi me. Učiteljica me je znova poklicala na govorilne ure. Baje si se spet stepel. Počutim se tako nemočno, sploh ne vem več, kaj naj naredim, da bo bolje. Strah me je, da boš zabredel. In istočasno imam občutek, da sem grozna mama, ker te ne zmorem obvladati, ker ti ne zmorem dopovedati, da se ne smeš tepsti. Mi poveš prosim, kaj se dogaja s tabo? Res bi rada vedela, kaj te muči. Tukaj sem, da te poslušam.''

Naša avtentična reakcija je lahko tudi bolj dramatična, če v danem trenutku zares čutimo tako (in to ni izraz poskusa manipulacije v slogu: ''Če bom dovolj dramatičen, bo nehal početi to, kar me spravlja ob pamet.''): ''Spet si se stepel!! Boli me, da me ves čas kličejo iz šole! Strah me je, da se s tabo dogaja nekaj resnega. Tako zelo nemočno se počutim, izgubljena sem. Vse, kar naredim, je nesmiselno. Pomagaj mi najti pot iz tega!!! Ne zmorem več. Kaj se dogaja s tabo? Hočem vedeti, zares me zanima!''

Ko otroku pristopimo na takšen, iskren, avtentičen način, bo otrok začutil, da nam je resnično mar zanj. Ne bo več čutil, da se mora braniti ali zapirati vase, temveč mu bomo s svojo ranljivostjo in avtentičnostjo pokazali, da je lahko takšen tudi sam. Naša ranljivost nagovarja njegovo ranljivost. Naše odprto srce se dotakne njegovega srca.

Ko se odločimo, da bomo pristni na takšen način, ponavadi hitro naletimo na več ovir. Ena izmed teh je ta, da velikokrat preprosto ne vemo, kako biti pristni. Nihče nas tega ni naučil. Večina avtoritet je namreč igrala svojo vlogo in spretno prikrivala, KDO v resnici so. Namesto tega so nam kazali, KAJ so (oče, mama, vzgojiteljica, učitelj itd.). Torej naletimo na oviro, ki ji lahko rečemo pomanjkanje poznavanja tega, KDO v resnici smo. Kaj si želimo, česa si ne želimo, kakšne so naše sanje, fantazije, katere bolečine nosimo v sebi, česa nas je strah, kaj nas prizadene, zaboli. Kaj zares čutimo o neki stvari ali človeku. Katere so moje vrednote, prepričanja, stališča. Koliko zares poznamo svoje starše oziroma koliko nas zares poznajo naši otroci? Koliko so naši starši zares pokazali pravega sebe? 

Poleg slabega zgleda smo bili tudi aktivno vzgajani v to, da zatremo svoj resnični jaz. Kolikokrat smo bili kaznovani, zasmehovani, zatirani ali celo tepeni, ko smo pokazali pravega sebe? Kolikokrat smo bili zasmehovani, poteptani, ko smo pokazali svojo ranljivost, svoje solze? Ali pa svojo jezo in razočaranje. Morda žalost, strah. Ali celo veselje, srečo. Ali je sploh čudno, da smo nekje na poti izgubili samega sebe in postali nekdo drug? Nekdo, ki je igral vlogo, ki so mu jo dodelili, zato da je bil sprejemljiv zanje.

Ko stopimo na pot avtentičnosti, stopimo na pot odkrivanja sebe. Začenjamo spoznavati in si priznavati, da nismo vsemogočni in da nas otroci lahko mnogo naučijo (ne samo mi njih), vendar samo če smo pripravljeni sestopiti s svojega prestola. Ta pot je mnogokrat boleča in negotova, kajti zato, da zares spoznamo samega sebe, potrebujemo dobro mero poguma in vztrajnosti. Šele nato, ko vemo, kdo smo v danem trenutku, lahko to komuniciramo z ostalimi (otrokom). Avtentični smo, ko govorimo o sebi na način, ki v resnici izraža nas. Je usklajenost med tem, kar izražamo navzven, s tem kar nosimo v sebi. Je resnica o nas. Je izraz tega, KDO zares smo.

Iskanje svojega avtentičnega izraza je proces. Ponavadi vseživljenjski. Nikakor nam ni treba biti popoln v tem. Dovolimo si na tej poti delati napake, pasti in se ponovno pobrati. Poskusiti, ugotoviti, da ne deluje (otroci so odlični kritiki, ki nam s svojim vedenjem in besedami dajejo popolnoma realne povratne informacije o tem, kje ga lomimo) in poskusiti drugače. Pravzaprav ne verjamem, da je po tej poti možno hoditi, ne da bi delali napake. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ampak takšne, ki se trudijo.