Prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije, psihoterapevtka, supervizorka že vrsto let dela z žalujočimi po samomoru. Zaveda se, da se stiske pridejo in da je včasih težko. Čeprav nekdo morda ne vidi izhoda, je neizpodbitno, da so težave rešljive, da ljudje želijo pomagati in da se življenje vedno lahko obrne na bolje. "Samomor je silno zapleten fenomen, ki ga težko razumemo še strokovnjaki. Zato je preprečevanje težavna stvar in marsikdaj tudi ne uspe, vredno pa je vedno poskusiti s pogovorom," poudarja. 

Na vprašanje, kako lahko starši prepoznajo, da njihov otrok razmišlja o samomoru, da ima težave, prof. dr. Onja Tekavčič Grad odgovarja, da je predvsem pomembno slediti svojemu občutku, da nekaj ni prav, in otroka povprašati, kaj se z njim dogaja, zakaj se je spremenil, ali lahko kako pomagamo. "Opozorilni znaki pri mladostniku so različni. Za alarm jih mora biti več: zapiranje vase in izključevanje iz družbe (če je bil otrok prej družaben in imel prijatelje okoli sebe), nespečnost, sprememba apetita (posledično sprememba v teži), težave na telesnem področju, lahko nemir, tudi prehitra jeza, konfliktnost s starši, učitelji ali sošolci (pri mladostniku, ki prej ni bil tak), pogoste poškodbe in "nesreče", brezup, apatija, zloraba alkohola in drugih substanc, težave s koncentracijo in posledično upad šolskega uspeha. Vedno bodimo pozorni na spremembo vedenja ali čustvovanja."

Starše poziva, naj vztrajajo pri pogovoru, čeprav ga morda mladostnik sprva zavrača. "Nujno je vztrajati. Urgentna pomoč je dostopna, kjer imajo pedopsihiatrično urgentno ambulanto, sicer pa izbrani zdravnik – pediater, ki bo presodil, kako resna je samomorilna ogroženost in kam poslati mladostnika."

Obenem se je treba zavedati, da vseh samomorov žal ne moremo preprečiti. Nikoli ne bom pozabila prijatelja s srednješolskih dni, ki je v tretjem letniku gimnazije storil samomor. Sošolka in moja dobra prijateljica je bila njegovo nekdanje dekle in jo je ob žalovanju razjedala krivda. Dejstvo je, da samomor pusti globoko rano. Ostanejo žalujoči, ki morda želijo spregovoriti, a ne vedo, kako, s kom, če sploh.

"Ko se zgodi samomor v družini, so prizadeti vsi. Tako drugi starš kot otroci, pa tudi drugi sorodniki in prijatelji. Zato so pogovori o dejanju, vzrokih, bolečini in žalosti, zelo težki za vse, so pa tisti, ki pomagajo. Nekateri otroci (običajno mlajši) sprašujejo več, mladostniki običajno manj, delujejo, kot bi se jih ta izguba ne dotikala. To zanikanje ima običajno funkcijo obrambe pred bolečino ali "čuvanja" še živega starša, da bi pogovor ne predstavljal dodatne žalosti in sprožil joka. Vse to seveda otežuje počutje vseh. Odgovor je torej – čim več pogovora, pogovora o tistem, kar mladostnika zanima v zvezi s samomorom, vzroki, posledicami in različnimi čustvi in doživljanjem ob starševem samomoru," svetuje prof. dr. Onja Tekavčič Grad.

A vseeno se še prevečkrat zdi, da najbližji ostanejo sami po samomoru. Včasih se namreč širša družina, prijatelji, svojci ne upajo vprašati, ponuditi pomoči, mogoče niti ne znajo. Kako se obnašati, delovati, kaj reči? Kot nekdo iz okolice, ki želi pomagati? "Največkrat okolica ne ve, kaj potrebujejo žalujoči, saj smo zares v tem obdobju ljudje zelo različni, z različnimi potrebami. Zato je pomembno, da tudi žalujoči povedo, kaj želijo – se pogovarjati o umrlem, ali ne, imeti družbo, ali ne, se zaupati bližnjim o tem, kaj čutijo, ali ne. Potem je seveda na bližnjih, da poskušajo stati ob strani in biti čustveno in logistično na razpolago," je pojasnila.

Življenje je dragoceno

Zaradi samomora v Sloveniji vsako leto umre več kot 300 ljudi, približno 25-krat toliko pa jih skuša narediti samomor. A na srečo število smrti zaradi samomora v Sloveniji upada. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje pozivajo vse, naj si vzamemo trenutek in rešimo življenje. "Življenje je dragoceno in včasih negotovo, tudi težko. Če si vzamemo trenutek časa in svojo pozornost namenimo tistemu, ki ga potrebuje – popoln tujec, družinski član ali prijatelj – mu s tem lahko spremenimo življenje," sporočajo.

Treba se je zavedati, da so vse težave rešljive in nanje lahko vplivamo. Ljudje so v resnici pripravljeni pomagati in v resnici nihče nikoli ni čisto sam. Poiščite pomoč, če pri sebi, bližnjemu, prijatelju, znancu, sosedu ... skratka pri komer koli opazite stisko, depresijo, strahove. Obrnite se na osebnega zdravnika, psihologa, psihiatra (psihiatrične bolnišnice), lahko tudi na številko 112. Pogovorite se s svojci, prijatelji ali pokličite telefon za pomoč v stiski. Viri pomoči in kontaktni podatki so zbrani v knjižici Kam in kako po pomoč v duševni stiski, otrokom in mladostnikom pa sta za pomoč na voljo tudi spletni svetovalnici "To sem jaz" in projekt "A (se) štekaš?!?".

Pogovarjajte se. Če opazite sočloveka v stiski, ga vprašajte, kako se počuti, ponudite pomoč. Ne bojte se odkritega pogovora, saj lahko že z besedami nekomu pomagate iz v njegovih očeh brezizhodne situacije. Namreč, današnji svet je včasih neizprosen. Veliko je negotovosti, večkrat se zdi se, da je vse temno, mračno, da je vse več slabih novic. Od ljudi se zahteva popolnost, borbenost, moč. Vendar treba se je zavedati, da nihče ni popoln.

Vsi smo včasih prestrašeni, se počutimo nemočne. In vsi smo vredni. Vredni preživeti in živeti.