Meta Dolinar, prof. spec. in reh. pedagogike-logopedinja priporoča v primeru trajajoče in hujše oblike slabše kakovosti glasu, hripavosti, da otroka pregleda foniater. Le-ta preveri, kakšno je stanje glasilk in lahko svetuje. Ne zanemarite dejstva, da je otrok hripav, temveč se temu posvetite. ''Vsaka hripavost je znak, da je z vokalnim aparatom nekaj narobe. Hripavost je lahko posledica vnetja ob akutnem vnetju ali posledica glasovne preobremenitve.'' 

Kako pomogati?

Strokovnjakinja priporoča, da otrok spije zadostno količino tekočine, najbolje vode, kajti navlaženost in zadostna hidracija grla bosta omogočila, da med glasilkama ni prevelikega trenja. Pozorni bodite na dražeče elemente, kot so dim (npr. cigaretni), dražeči plini, laki, lepila, razkužila, čistila, kemikalije, hišni prah. Če le lahko, naj se vsemu temu otrok izogne. Zračite dovolj pogosto prostor, v stanovanju naj ne bo niti prevroče niti premrzlo.    

''Kadar se z otrokom pogovarjate, če je le mogoče, izključite vse moteče dejavnike (televizijo, radio). Kadar hrupa ne morete zmanjšati, se mu čim bolj približajte, ne kričite ali v hrupu čim manj govorite,'' predlaga Dolinarjeva in dodaja, da naj otrok ne kriči, ne oponaša živali, motorjev, ne cvili, ne pretirava s petjem. Z njim govorita, ko sta v istem prostoru, naj ne kriči vam iz otroške sobe v dnevno, naj varčuje z glasom in pazi na glasilki.

Priporočljivo je čim manj govoriti, če je le mogoče, naj molči.

Vzgojiteljico ali učiteljico opozorite, da ima otrok težave s hripavostjo

Če je le možno, naj zmanjšajo hrup v skupini. Strokovnjakinja poudarja, naj se otroci pogovarjajo na primerni glasnosti in dvignejo roko, ko želijo nekaj povedati. ''Otrok, ki je bolj hripav, naj ne sodeluje pri aktivnostih, kot je petje, ki zahtevajo več glasovnega napora.''